Če hočete vedeti, kakšna bi bila Sirija brez ruskega posredovanja, poglejte v Libijo

Potem ko so Rusi septembra lani začeli z zračnimi napadi v Siriji, da bi s pomočjo Irana in libanonske šiitske milice Hezbolah preprečili padec Asadovega režima in pripomogli k njegovi utrditvi, so to potezo zahodne države ostro kritizirale. Države, ki so prej skoraj pet let imele možnost, da same kaj storijo za Sirijo, so se omejile na dobavo orožja, denarja in omogočanje prehoda tujih borcev v Sirijo. Ko bi lahko z vojaškim posredovanjem podprle zmerno opozicijo, so raje stale ob strani in dovolile, da so se krepili skrajneži. Nič čudnega, da je Islamska država v Siriji in sosednjem Iraku dosegla takšen obseg.

Ne, z ruskim posredovanjem se za Sirijo ni začela grozljivka, ta traja že kar nekaj časa. Če kaj, potem to posredovanje ponuja možnost uničenja skrajnežev in vsaj nekakšne vrnitve v stabilnost, če pride do premirja med zmernimi uporniki in vlado. Možnost, ki je v resnici dokaj majhna, saj je v sirsko državljansko vojno vpleteno več igralcev, kot jih je mogoče našteti.

Kaj bi se zgodilo s Sirijo, če ne bi prišlo do ruskega posredovanja, če ne bi bilo interesu Irana, da podpre svojega zaveznika? Poglejmo v Libijo, kaj se je zgodilo tam po padcu Gadafija. Država je v razsulu, ima dve vladi, Islamska država se krepi. Kaos in uničenje v državi ob Sredozemskem morju, niti ne tako daleč od meja Evropske Unije. Tisti, ki so prispevali k padcu diktature, ki je Libijcem omogočala dokajšnje blagostanje, kasneje niso naredili nič, da bi državo naredili svobodno, demokratično in uspešno. Ob vsem govoru o vojni proti terorizmu, obračunavanju s skrajneži, uničevanju položajev Islamske države, pravega učinka ni. A to vidimo tudi v Iraku in Siriji, kjer zavezniški napadi na položaje IS niso prinesli rezultatov, rusko uničevanje kolon cistern z nafto pa jih je prisililo k nižanju plač svojih borcev, v Siriji pa se vedno bolj kaže tudi pritisk vladnih sil. IS nič več ni zmagovita.

Sklepamo lahko, da bi brez ruskega posredovanja Sirija bila zelo podobna Libiji. Islamska država bi se morebiti celo polastila Damaska. Bi potem ZDA z zavezniki vojaško posredovale? Vprašanje. Verjetno bi le tu in tam izvedle kakšen napad, medtem ko bi še milijoni ljudi več trpeli pod strahovlado skrajnežev.

Zaradi tega je tako nespodobno kritizirati rusko posredovanje v Siriji. Zagotovo, Rusija s tem podpira Asadov režim in hkrati s skrajneži melje še bolj zmerne upornike, ki jih je resnici na ljubo že tako zelo malo. Toda, kakšna je alternativa? Vsaj nekdo dela na tem, da se zmanjša moč skrajnežev. V tem primeru lahko izbiramo le med večjim in manjšim zlom. Druge države, sploh zahodne, so s svojim delovanjem do zdaj že dokazale, da jim je malo mar, če se cele države leta in leta utapljajo v krvi.

S kvotami nad svobodo izbire

Ne bom se vtikal v same podrobnosti z vetom v Državnem svetu za zdaj ustavljenega zakona o medijih. V resnici se me ta tema niti ne dotika preveč, saj radio poslušam večinoma samo zaradi poročil, tu in tam na poti v službo, medtem ko si drugače sam izbiram, kaj bom poslušal. Bodisi doma, na spletu, bodisi da kam grem peš in si pač prej izberem glasbeno podlago. Ali kakšno predavanje. Karkoli.

A kljub temu jim nasprotujem. Gre namreč za napad na svobodo izbire. Dobro, razumem, da nek državni medij, ki naj dela v korist javnosti, pač je podvržen demokratičnemu nadzoru, kar v Sloveniji pomeni odločitvam večine v Državnem zboru. Toda, zakaj bi kdorkoli ukazoval zasebnim medijem, kakšno glasbo naj vrtijo? To je, kot bi v trgovini, ki prodaja hrano za hišne ljubljenčke, morali še obvezno prodajati mleko in kruh. Namreč, imate lahko radio, ki predvaja samo narodnozabavno glasbo in radio, ki predvaja samo jazz in blues. Poslušalci bodo odločili, če jim je to všeč. V resnici so te kvote za glasbo nekaj takšnega, kot bi vam kdo odredil, koliko slovenske hrane morate prodati v trgovinah.

Čakajte malo.

Da, to temo smo že predelovali pri prodajanju Mercatorja. Spomnimo se kritik, da bomo s tem ogrozili slovensko predelovalno industrijo, češ da bo tuji lastnik na police dajal le svoje proizvode, slovenske pa izganjal. Da s tem slovenski kupec ne bo več mogel kupovati slovenskih izdelkov. Kar je bila čista neumnost. Vsak trgovec bo kupcem ponudil to, kar zahtevajo. Če obstaja znana slovenska blagovna znamka, ki jo vsi hočejo, jo boste tudi lahko povsod kupili. Drugače pa, prosim lepo, je stvar kupcev, kaj bodo kupovali. Zakaj bi jim kdo preprečeval, da kupujejo tuje izdelke. Če jim je vseeno, od kod prihajajo proizvodi, ki jih trgovci ponujajo pod svojo trgovsko znamko, je to njihova stvar. Če komu to ni všeč, naj kupi kaj drugega.

Tisti, ki zagovarjajo kvote slovenske glasbe, niso ravno prijatelji svobode. Pod krinko podpore domačim glasbenikom se skrivata poceni nacionalizem in želja po krepitvi ene, torej slovenske, skupine glasbenikov. Želje poslušalcev so pri tem nepomembne. In ker so nepomembne, lahko tudi pričakujemo, da jih bo le še več spremenilo navade in radio še bolj postavilo na stranski tir.

Ob takšnih zakonih, kakršen je ta, nam postane tudi bolj jasno, zakaj ta država ne deluje najbolje. Zakaj potrebuje toliko denarja. Pomislite, nekdo vam mora računati, koliko slovenske in koliko tuje glasbe je predvajal. Gre za dodatno delo. Imate tudi nekoga, ki mora to nadzorovati in ki ga plačate vi, davkoplačevalci. Če kvot ne bi bilo, ne bi bilo ne dodatnega dela, ne večje porabe denarja za nekaj državnih uradnikov. Podobno je še na številnih področjih, kjer se po nepotrebnem komplicira, s tem pa ustvarja potrebe po novih in novih zaposlenih, po delu, ki v resnici koristi malokomu in po denarju, ki bi lahko ostal v denarnicah davkoplačevalcev ali bil porabljen za kaj bolj pametnega.

Mimogrede, če na tak način branimo slovenski jezik in slovensko glasbo, kakšna je potem garancija, da ne bo kdo odkril slovenske mode in zahteval od posameznikov, da se tako oblačijo, recimo 50% časa, ali da bo kdo določil barvo fasad na hišah, ker mu roza ali modra ni po okusu? In bo ustanovil inšpektorat za fasade in slovensko modo, kjer bo zaposlenih dovolj ljudi, da bodo nadzorovali državljane? Se sliši noro, ampak saj so nore tudi glasbene kvote.