Brexit – svet se je spremenil

Evropsko povezovanje je bilo zasnovano, da bi preprečili novo veliko vojno na evropskih tleh. Dolga leta je bilo to povezovanje v senci realnosti hladne vojne, toda potem je nastopil čas obsežne širitve, ki je pod skupno streho spravila kar 28 držav.

Projekt je bil vsekakor zanimiv in dobrodejen za evropsko stabilnost. Države, ki bi se sicer borile med seboj, so našle način, kako sodelovati. V svetu, v katerem so posamezne evropske države izgubljale težo, so vse skupaj pomenile veliko. EU z 28 članicami je gospodarska in tehnološka velesila z velikim prebivalstvom in če bi se pokazala prava politična volja, bi v kakšnem desetletju lahko postala tudi vojaška velesila.

A potem, razpoke so očitne. Najbolj so se pokazale v primeru grške dolžniške krize, ko so se nekatere države kot mrhovinarji spustile nad grško državo in državljane. Od evropske solidarnosti ni ostalo veliko. Prav tako so države članice in EU sama pogosto delovale le kot kolonija ZDA, hkrati so vsi skupaj zasledovali ekonomsko liberalno politiko, ki je vedno večje množice potiskala v revščino, pridobivali pa so le nekateri.

Na četrtkovem referendumu o izstopu Velike Britanje iz Evropske Unije, je 52% volivcev izstop podprlo. Na nek način smo v Evropi doživeli odmev Trumpovega vzpona v ZDA. Prelomnice so namreč zelo podobne. Progresivna levica je želela ostati v EU, del konservativnih sil je v medsebojnem boju porazil drugega in dosegel izstop. Gre tudi za spopad proti elitam, v tem primeru marsikateri Britanec za elite označuje evropsko birokracijo, ki iz Bruslja želi povečati moč EU in ki prerazporeja skupen denar v manj razvite članice povezave. EU se jim zdi velik, nedelujoč birokratski stroj, ki počasi odvzema suverenost njihovi državi in je na poti, da jih spremeni le še v eno provinco imperija. Veliko ima v tej zgodbi tudi strah pred migracijami, predvsem pred prihodom večjega števila muslimanskih beguncev in migrantov. EU je na tem področju na še enem področju popolnoma pogorela, saj ni delovala kot skupnost, ampak so o vsem odločale posamezne države.

 photo brexit_zpspr8fpyts.jpg

Proces izstopa Velike Britanije iz EU bo počasen, pri čemer se lahko zgodi, da do njega na koncu sploh ne bo prišlo. V EU imajo namreč grdo navado, da ne spoštujejo volje ljudstva, kar je še en razlog, da so mnogi Britanci glasovali za brexit. A kakorkoli, težko, da se bo zgodilo kaj pretresljivega. Nekaj šokov bo zagotovo, po drugi strani pa se bodo gospodarske povezave ohranile, saj jih potrebujejo vsi.

Kar pa ne pomeni, da ne bo kar nekaj grdih potez proti Britancem. Vladajoče sile v Evropi morajo na nek način kaznovati tiste, ki gredo ven, da bi s tem zastrašile tiste, ki so še notri. Videli smo na primeru Grčije, kaj to pomeni. Grki so si izvolili napačno politično stranko, ki je obljubljala alternativo in zato so morali še bolj trpeti, s čimer se je strašilo druge Evropejce, da v svojih državah ne bi izvolili kaj podobnega Sirizi. V Britaniji je zmagala rahlo nacionalistična struja, ki se krepi po vsej Evropi, torej bo cilj le to čim bolj očrniti, da se ne bi kaj podobnega kot v Veliki Britaniji, zgodilo še v kakšni drugi državi. Konec igre za EU bi namreč že bil, če bi se oblasti v Franciji polastila Marine le Pen.

Najbolj zabaven del te zgodbe utegne biti, da bodo Britanci kmalu deležni takšnega odnosa, kot ga drugače doživljajo dežurni nasprotniki ameriškega imperija, kakršni so Rusi. Napovedovali jim bodo zlom gospodarstva, povsod videli propadanje države, celo njen razpad, ne bo manjkalo niti znižanje bonitetnih ocen. Pojavili se bodo tudi komentarji v medijih, ki bodo Veliko Britanijo prikazovali kot nazadnjaško, nedelujočo tvorb, verjetno bo še kdo odkril kulturo popivanja in nasilja.

Je EU še mogoče rešiti? Resnica je takšna, da se bodo Britanci že znašli sami, kakor se dobro znajdejo Švicarji in Norvežani, ki niso člani EU. Toda EU je brez Britanije manj pomembna, kot z njo, hkrati pa je v nevarnosti, da se spremeni v nemško hegemonijo. Nevarnost, sploh za majhne države, kot je naša, je da se bo zdaj še bolj okrepila bruseljska birokracija, da se bo vedno bolj centraliziralo odločanje in da bodo pri tem odločanju največ moči imele največje države, predvsem Nemčija, ki je gospodarsko pač najmočnejša, hkrati pa strateško dobro pozicionirana, da lahko obvladuje večje dele osrednje Evrope. Ne smemo pozabiti, da je bila Velika Britanija ves čas ena izmed pomembnih ovir za tesnejše sodelovanje. To dobro vidimo na primeru njihovega ohranjanja lastne valute.

Na tem mestu se moramo vprašati, ali je modro vztrajati v takšni povezavi. Kakršna je, ima v sebi semena še večje neučinkovitosti in predajanja oblasti ljudem, ki so daleč proč od ljudske volje. Obstaja resna nevarnost, da se bo spremenila v nedemokratično tvorbo pod nadzorom Nemčije in velikega kapitala. Nekateri pravijo, da je izstop Velike Britanije dober motiv za prepotrebne reforme, toda po vsem, kar smo videli do zdaj, lahko sklepamo, da le te ne bodo šle v smer večje demokratizacije ali krepitve socialnih držav.

Prav zaradi tega bi morale države, kot je Slovenija, začeti resno razmišljati o prihodnosti zunaj EU in o povezavah, ki jim bodo v prihodnosti zagotovile varnost in gospodarski razvoj, hkrati pa jim omogočile čim več samostojnosti. To ne pomeni, da je EU treba že kar takoj zavreči. Nujno pa se je začeti pripravljati na njen propad.

Teroristični napad v Orlandu, le eden v vrsti mnogih

ZDA so s pokolom  v nočnem klubu v Orlandu na Floridi, doživele najhujši teroristični napad po enajstem septembru 2011. Umrlo je 50 ljudi, mnogi so ranjeni. Napadalca so že identificirali. Šlo je za Omarja Mateena, ki bi naj bil razburjen, potem ko je videl, da sta se dva moška poljubljala v javnosti. Nočni klub Pulse, ki ga je napadel, je bil zbirališče gejev. Za časa napada je bilo v njem 300 ljudi, napadalec je umrl v streljanju s pripadniki posebnih enot policije.

Čeprav tega ne slišijo radi, gre za logičen spopad med dvema skupinama ljudi, ki ju zagovarja progresivna levica. Oziroma, ena skupina ljudi pobija drugo, ker še nisem slišal, da bi radikalni homoseksualci poklali celo muslimansko vas, medtem ko pripadniki Islamske države istospolno usmerjene v smrt mečejo z visokih stavb. Ni lepo reči, da so vsi muslimani že kar teroristi, toda očitno je, da ima ta religija velik problem s sprejemanjem modernosti. Lepo je vpiti ‘vsi begunci dobrodošli’ in vsakogar, ki opozarja na nevarnosti označevati za rasista, a to ne spreminja realnosti, s katero se bo treba slej ko prej soočiti.  Da več muslimanov pomeni več konfliktov z deli družbe, ki menijo, da religija v resnici ni pomembna. Če si le pogledate raziskave o mnenju muslimanov o istospolno usmerjenih ali o posameznikih, ki bi zapustili njihovo religijo, vam mora biti jasno, da so konflikti neizbežni.

Ko so začela  prihajati poročila o napadu v Orlandu, je del levice upal, da se bo izkazalo da gre za napad krščanskega skrajneža. V tem primeru bi v trenutku izenačili muslimanski in krščanski ekstremizem, čeprav se vidi, kdo povzroča več žrtev. Seveda sta nevarna oba, toda resnica je takšna, da je bil krščanski ekstremizem v dolgih stoletjih bojev malodane nevtraliziran, zaradi česar je bil tudi omogočen razvoj sekularnih družb. To ne pomeni, da ne bo kdaj doživel novega vzpona in bo s seboj prinesel zelo podobno bolezen, kot muslimanski, vendar je v tem trenutku jasno, kdo predstavlja večjo nevarnost. To je tisti ekstremizem, ki ženske zakriva, kakor da so le predmeti in ne ljudi in ki v suženjstvo in smrt zganja cele skupnosti. To je tisti ekstremizem, ki se širi po evropskih mestih in je že izvedel številne teroristične napade od Bagdada do Pariza. To je ekstremizem, ki se napaja v besedah prastare knjige in niti ne potrebuje organizacije za svoje napade. Dovolj je odločen posameznik, ki je užaljen ob soočenju z drugačnostjo.

Sekularizem, svobodo, demokracijo, odprtost, se mora braniti. Tudi z orožjem. Česar se ne sme početi, je tiščati glavo v pesek. Ne sme se, da se ne bi okrepili domači skrajneži, molčati ob napadih, kakršen je ta v Orlandu. Ne sme se iskati milijone izgovorov za primitivno divjanje, kakršno je bilo tisto za novo leto v Kolnu, ko so stotine preganjale in spolno nadlegovale ženske, češ, da bi z obsojanjem samo pomagali domačim fašistom.  Če to počnejo feministke, potem vsemu svetu dajejo vedeti, da jim v resnici ni mar za pravice žensk. Če to počnejo istospolno usmerjeni, potem svetu kažejo, da bodo raje sprejeli nazadnjašo razlago religije, ki jim bo pobrala vse pravice, tudi pravico do življenja, kot da bi se uprli in obsodili napade in videli, da v muslimanskem svetu obstajajo hudi problemi, s katerimi se bomo morali spopasti.

Takšno obnašanje bo samo okrepilo podporo skrajnežem vseh vrst. Tistim v muslimanskem svetu, ki so napovedali vojno modernemu svetu in s kateremi ne more biti dialoga in tistimi domačimi, ki ostajajo edino zavetišče za prestrašene in jezne množice. Tega ne bo preprečila nobena cenzura, nobeno zavajanje, nobeno zasmehovanje in žaljenje.  Obstaja samo ena prava pot naprej. Boj z zlom ekstremizma, neusmiljeno preganjanje teroristov in onemogočanje nazadnjaških praks, kakršno je naprimer simbolno zaničevanje žensk z zakrivanjem z burkami. In odprta razprava o problemih muslimanskega sveta, podobna tisti, kakršno so naši predniki imeli o problemih krščanskega. Živimo v sekularnem svetu. Naj tako tudi ostane.