Zakaj mediji o trpljenju enih ljudi poročajo, o trpljenju drugih pa ne?

Svet je obkrožila fotografija dečka iz uporniškega dela Alepa, kakršnih na spletu najdete še veliko. Vprašati se moramo, zakaj zdaj, zakaj ta fotografija? Ni namreč sumljivo, da se nikoli, ampak res nikoli, ne pojavi nobena fotografija ranjenih otrok iz vladnih delov Alepa ali od kod drugod iz Sirije? Da medijev preprosto ne zanima pogled vladne strani, da so pomembni le uporniki?

V Donbasu so skoraj vsak dan na sporedu topniška obstreljevanja. Trpijo tudi otroci. Kljub temu se po spletu in v medijih viralno ne razširi fotografija tamkajšnjih otrok, ki bi jo pospremili v nebo vpijoči komentarji in celo solze novinarjev, češ, kdaj se bo to končalo. Ni vprašanj, kdaj smo izgubili svojo človečnost in ali nas takšne podobe groze ne ganejo več.

Na kratko, dvoličnost. Trpljenje nekaterih je pomembno, trpljenje drugih niti ne.

Lahko trdimo, da gre zaroto, ki se širi od globalnih medijskih centrov do najbolj zakotnega provincialnega časopisa? Delno.

Zagotovo se takšne fotografije, kakršna je ta dečka iz Alepa, ne pojavljajo naključno. V tem mestu se bije pomemben boj za usodo Sirije. Ker upornikom, tistim tako imenovanim zmernim, v Siriji ne kaže najbolje ob ruski zračni podpori in iranskih vojakih na tleh, kljub utrujeni sirski vladni vojski, so v zahodnih prestolnicah in v Rijadu in Ankari, zaskrbljeni. Projekt zamenjave sirskega predsednika je ogrožen. Medijska propaganda zato pride v poštev, da se vsaj domačo javnost prepričuje v zločinskost režima in predvsem ruskih zaveznikov in hkrati pripravlja na morebitno vojaško posredovanje, ali vsaj na večjo podporo upornikom.

Globalni medijski centri so vsekakor povezani z interesi velikih, toda kako potem pojasniti širjenje njihove propagande naprej? Težko verjeti, da je kakšen novinar slovenskega dnevnega časopisa na plačilni listi taistih interesov, ki nadzorujejo CNN ali BBC. Navsezadnje z njimi ne deli zunanjepolitičnih interesov. Ne, razlaga je bolj banalna. Prvič, novinarji imajo svoje vrednote in večina liberalno usmerjenih je že zdavnaj prepojena s sovraštvom do sirskega režima, sploh pa do Rusije. Iranska vpletenost jih niti ne zanima preveč, zato o njej ne poročajo skoraj nič. Lahko od takšnih ljudi pričakujete, da bodo iskali drugačne poglede? Da bodo vprašali koga iz dela Alepa pod nadzorom vladnih sil, kaj si misli o vsem skupaj? Težko. Zavedati se moramo, da se zelo veliko novinarjev tačas bolj kot v službi iskanja resnice, vidi kot aktiviste, kot aktivne udeležence velike vojne za javno mnenje.

Potem sta tu še lenoba in nesposobnost. Najlažje je samo povzemati, kar poročajo veliki. Sploh slabo plačani novinarji, tisti, ki jim je delo samo prepisovanje, medtem ko za ‘razmišljanje’ skrbijo drugi, ki so bližje koritu, nimajo motivacije, da bi iskali vire z drugačnimi pogledi. Zato sledijo karavani.

In smo kjer smo.