Ko oni gredo nizko, mi gremo visoko, ali zgodba o neki predsedniški kampanji

Do osmega novembra, ko se bodo tradicionalno na prvi torek po prvem ponedeljku v novembru, odvile ameriške predsedniške volitve, je še nekaj časa. Kljub napovedim raznih strokovnjakov pa je še celo zdaj težko z gotovostjo trditi, kdo bo zmagovalec. Vse preveč smo namreč lahko v preteklih mesecih spoznali, kako zelo so v ZDA zlizane politične in medijske elite, kako zelo se manipulira, da bi se spremenilo javno mnenje in ni izključeno, da niti raziskave javnega mnenja niso pripravljene pristransko, da bi vplivale na volilno telo.

Če ne verjamete, so vam lahko v pomoč razlike v izmerjeni podpori kandidatoma demokratov in republikancev, Hillary Clinton in Donaldu Trumpu. Štirinajstega oktobra je Rasmussen na nacionalni ravni Trumpu v primerjavi, v katero sta vključena še kandidata zelenih in libertarcev, pripisal dva odstotka prednosti, LA Times v primerjavi samo s Hillary pa izenačeno. Dan prej je Fox Hillary pripisal osem odstotkov prednosti, še dan prej Reuters sedem. Zdaj pa se znajdi, kdor se more.

Prva dama ZDA, Michelle Obama, je na demokratski konvenciji, na kateri je demokratska stranka za svojo kandidatko izbrala Hillary Clinton, dejala, da ‘kadar oni gredo nizko, mi gremo visoko’. No, nič ne kaže, da bi se demokrati ogibali iti še nižje, kot lahko gre Trump. Moto te kampanje na obeh straneh bi upravičeno lahko bil, ‘ko oni gredo nizko, mi gremo še nižje’. Raven negativnega obmetavanja je namreč prav neverjetna, pri čemer se kandidata demokratov in republikancev, kandidata zelenih in libertarcev so vsi skupaj priročno ignorirali, da ne bi slučajno dobila preveč podpore, vse premalo dotikata pomembnih tem za ravzoj ZDA. Vse skupaj je bolj kot ne manipuliranje ključnih demografskih skupin in želja nasprotnika tako očrniti, da bi njegovi potencialni podporniki raje ostali doma, kot šli volit. Ne Donald, ne Hillary, ne navdihujeta Američanov z nekim upanjem. Pozabite na volitve leta 2008, ko je Barack Obama zmagal z ‘Da, mi lahko!’ sloganom, ki je Američane navdajal s pozitivnim pogledom na prihodnost.

 photo trumclint_zpsga8v4t2t.jpg

Če bi morali iskati bistvo tega spopada, bi to najbrž že bilo nasprotovanje med elitami in med populistom. Donald Trump vsekakor večinoma zagovarja republikanska stališča. Nižal bi davke, z več konkurence bi popravljal zdravstveni sistem, krepil bi oborožene sile, manjšal bi vlogo države. Toda, tu je pomembna razlika, zaradi katere se ga je odrekel del republikanske stranke. Trump nagovarja razočarane in prestrašene, ki jih je za seboj pustil razvoj, ki so jim delovna mesta odnesli trgovinski sporazumi in ki se bojijo, da bodo ZDA prihodnosti povsem drugačne, kot so bile ZDA preteklosti. Predvsem manj bele. Ni čudno, da ima takšno prednost med belopoltimi moškimi, skupino, ki je demokrati niti ne poskušajo več posebej nagovarjati, ker računajo, da je drugih dovolj za končno zmago. Tudi ni čudno, da njega in njegove podpornike nasprotniki označujejo za rasiste, kajti element rasizma je vsekakor v igri, čeprav sam ta ne pojasni njegovega uspeha. Da se Trumpu odrekajo tudi republikanci, so kriva tudi njegova stališča do zunanje politike, kjer je mnogo bolj pripravljen na sodelovanje, celo z Rusijo, ki so jo ameriški mediji do zdaj že obtožili, da skuša vplivati na volitve z objavami wikileaks. Republikanski jastrebi so se zaradi tega že dolgo tega prebili na stran demokratske kandidatke. Odrekajo se mu tudi zato, ker bi s svojimi zamislimi o siljenju podjetij, da proizvajajo doma, vsekakor porezal njihove dobičke. Seveda pa ga številni sovražijo zato, ker je prelomil s politično korektnostjo in se pogosto izraža prav prostaško.

Na drugi strani je Hillary Clinton, garant, da bo vse ostalo tako, kot je bilo. Gotovo, z demokratsko predsednico si ZDA lahko obetajo nekaj pozitivnih premikov na področjih zdravstva, sociale, investicij v infrastrukturo, kar vse se bo financiralo iz višjih davkov za najbogatejše, toda nikakor pozabiti, da je Hillary človek elit in da bo storila vse, da se finančnemu sektorju ne bo zgodilo nič hudega. Če bi demokrati hoteli, da se kaj takšnega zgodi, bi morali podpreti Bernija Sandersa, ki je prav tako kot Trump, bil populist in se je hranil ne istem nasprotovanju elitam. A kaj takšnega je bilo skorajda nemogoče, saj je bil ves proces izbire pripravljen tako, da je lahko zmagala le Hillary.

Resnici na ljubo Američani nimajo dobre izbire. Izbirajo lahko med populistom in elitistko. Prvi se na trenutke zdi nerazsoden, druga povsem pokvarjena. Prvi bi postavljal zid na meji z Mehiko, druga bi z vzpostavljanem območja prepovedi poletov nad Sirijo tvegala svetovno vojno. Noben izmed njiju ne povezuje Američanov. Ti so vedno bolj razdvojeni, celo sovražni drug do drugega, veliko jih ne zaupa več niti, da bodo volitve potekale pošteno, kaj šele medijem. Udeleženci, ne le Trump in Clintonova, ampak tudi mediji, so uspeli te volitve predstaviti za usoden spopad, v katerem nasprotna stran preprosto ne sme zmagati. Posledice so očitne. Kampanja gre v večje in večje nizkotnosti, katerih posledice bodo Američani čutili še dolgo po novemberski odločitvi. Če ne drugega, bo Trump radikalno spremenil naravo republikanske stranke.

Spopad med Rusijo in zahodom spopad med Bogom in hudičem? Ne tako hitro

Komentar Andreja Fomina za Oriental Review se začne dobro, konča pa v fantastičnih sferah. Hkrati nam obelodani, zakaj toliko konservativcev na zahodu navija za Rusijo.

Fomin se dobro sprašuje, zakaj je ravno Sirija postala ključna točka na bližnjem Vzhodu in ne Egipt in zakaj je Rusija tista, ki se v Siriji zoperstavlja načrtom ZDA? Sporoča, da prisotnost nafte vsekakor ne more biti odločilen razlog za zahodno podporo upornikom, saj bi s tega zornega kota bilo mnogo bolj racionalno demokracijo izvažati v Venezuelo, ki ima resnično velike rezerve, medtem ko je Sirija palček. Prav tako se mu ne zdi smiselno sirske krize pojasnjevati z naftovodom, ki ga podpira Katar in ki bi naj potekal čez sirsko ozemlje. Celo v nasprotjih med šiiti in suniti in regionalnem spopadu med Iranom in Saudsko Arabijo ne vidi poglavitnega razloga za krvavo državljanjsko vojno.

Po Fominovih besedah ‘vse to, seveda v različnih stopnjah, prispeva k resnosti konflikta, ampak ne razlaga zakaj so vojaki iz različnih držav – tudi iz dveh najmočnejših, Rusije in ZDA, trenutno aktivni v Siriji.’ Kar sledi, je zanimiva razlaga.

Fomin vidi v zahodnih željah destabilizacije Sirije poskus nestabilnost prenesti na vso Evrazijo in tako pohabiti tekmece, predvsem Kitajsko in Rusijo. Gre za podobno teorijo, kot je imperij kaosa, torej da ZDA delajo na tem, da po svetu širijo nestabilnost in tako preprečujejo, da bi se pojavila konkurenčna sila. Da torej nikakor ne izvažajo demokracije, da bi vzpostavljale lojalne režime, ampak izvažajo spore, ki države potem držijo v stanju državljanjskih vojn. Toda Fominova razlaga se ne kočna tukaj. Kar sledi, je poskus razlage sveta kot spopada med zahodnim liberalizmom, ki vse vidi skozi denar in Rusijo, ki je edina država, ki temu nasprotuje. Zraven za dobro mero vmeša še krščanstvo, ki da ga zahodne nadnacionalne elite sovražijo, medtem ko Rusija postaja zaščitnik tradicionalnih vrednot.

‘Rešiti svet pred nezadržnim širjenjem zla’ – takšna je globalna misija in usoda ruskega naroda in ruske države kot zgodovinskega fenomena. Ta usoda ni bila izbrana, ampak Rusiji je še enkrat več usojeno, da reši svet pred uničenjem – drugače več ne bi bila Rusija.

To v nobenem primeru ne pomeni nezmotljivosti ali posebnosti Rusov samih, saj se boj bije tudi znotraj njih, ampak naciji nalaga posebno odgovornost za usodo vsega sveta. Dejstvo te poklicanosti razloži iracionalno, divje sovraštvo do Rusije in Rusov, ki tako pogreva globalni ‘super razred’ in ki se odraža v terabajtih militantne propagande, ki jo plačujejo vsak dan.

Na kratko, to je spopad med dekadentnimi elitami na zahodu, ki so že zdavnaj prisegle hudiču in med sveto Rusijo, ne brez pomanjkljivosti, ki se temu še edina upira.

Ta fantastična razlaga, ki ima svoje korenine v zgodovini, nam pomaga pojasniti marsikaj. Seveda imajo vse države sveta svoje interese in za ameriškimi se ne skriva nobeno protikrščansko divjanje ali podvrženost hudiču, ampak želja obvladovati čim več in preprečiti, da se ta prevlada kdaj konča. Za vsako ceno. Rusija je po drugi strani ogromna država s potencialom, ki se pobira na noge in išče svoj prostor pod soncem. V Ukrajini jasno, da ima svoje interese in ne more kar dopustiti, da bi zahodne države širile svoj interesno sfero na njene meje, v Siriji podpira svoje zaveznike, ker ji je mar, da Iran v kakšni barvni revoluciji ne pade pod ameriški vpliv in ker se v Siriji borijo skrajneži, ki lahko zelo hitro najdejo pot v Rusijo. Konflikt je neizbežen.

To mišljenje, da je Rusija nekakšni branik tradicionalnih vrednot ima veliko moč. Zaradi tega imate ogromno konservativcev na zahodu, ki vedno bolj podpirajo Rusijo, medtem ko jo liberalci goreče sovražijo. To vam pojasni, zakaj recimo toliko Trumpovih podpornikov v Rusiji ne vidi sovražnika, medtem ko ameriški liberalni mediji vsak dan pripravljajo javnost na vojno in so privrženci Hillary Clinton pripravljeni verjeti, da Rusi stojijo za wikileaks. Pojasni vam tudi kakšno rusko zastavo na shodih Pegide v Nemčiji.

Ta prepad med nadnacionalnimi zahodnimi liberalnimi elitami, ki bi podirale meje, uvažale begunce in migrante, mešale prebivalstvo, se borile za pravice istospolno usmerjenih in med nacionalističnimi konservativci, ki bi meje zapirali, prisegali na tradicionalne vrednote, tudi če to pomeni manjšanje pravic žensk in preganjali tujce, je zelo pomemben. Čisto mogoče, da je nadomestil spopad med komunizmom in kapitalizmom iz časa hladne vojne. Kar se tiče odnosov med državami, je stvar malo bolj zapletena, ker se zdi, da nesoglasja pogosto nimajo nobene povezave z ideologijo, ampak s poskusom nadzorovati čim več sveta (poglejte odnos med Poljsko in Rusijo), a vsekakor bo vsaj na propagandni ravni ta prepad še kako pomemben v odnosih med Rusijo in ZDA in njenimi zavezniki.