Donald Trump bo novi predsednik ZDA – zmaga populista pred elitistko

Nič posebej presenetljivega se ni zgodilo na ameriških predsedniških volitvah. Oba kandidata sta bila izredno izenačena, kar je potrjevalo kar nekaj anket javnega mnenja. Mediji so na žalost večinoma poročali zelo navijaško in so upoštevali le tiste, ki so kazale na prednost demokratske kandidatke, s čimer so bržkone skušali vplivati na volivce. O usodi celotnih ZDA je odločilo le nekaj ključnih držav, večina je bila ves čas v enem ali drugem taboru. Za Hillary se je zdelo, da ima nekaj malega prednosti, a ta občutek je varal. Donald Trump je uspel zmagati celo v državah, ki so se zdele trdno demokratske, kot so Wisconsin, Michigan in Pensilvanija. Na koncu je razlika po še ne čisto popolnih rezultatih pri skoraj 120 milijonih oddanih glasov minimalna. Hillary je dobila za skoraj četrt milijona več glasov, a tekmec jo je porazil v številu dobljenih elektorskih glasov. To je mogoče zato, ker je Hillary premočno zmagala v nekaj državah z velikim prebivalstvom, medtem ko je Donald marsikje zmagal z majhno razliko.

Po nepopolnih rezultatih, ima Donald Trump 276 elektorskih glasov, Hillary Clinton 228. Za zmago je potrebnih 270.

A najprej nekaj osnov. Američani volijo po posameznih državah, kjer za razliko od dveh manjših izjem v Nebraski in Mainu, zmagovalec dobi vse elektorske glasove. Elektorji so potem tisti, ki izvolijo predsednika ZDA. Države imajo število elektorjev določene glede na število prebivalstva. Nič čudnega torej ni, če recimo vidite večino ZDA obarvane rdeče, v barvo republikancev, a imajo demokrati kljub temu veliko elektorskih glasov. Državi New York in Kalifornija prinašata ogromno, medtem ko je Nebraska bolj malo vredna. Prav zaradi tega v takšnih bolj odročnih in hkrati že odločenih državah predsedniški kandidati ne nastopajo veliko. Pomembno je tudi vedeti, da so ZDA zelo razdeljene v svoji podpori tudi glede na raso, spol, starost, izobrazbo in tako naprej. Demokrati zadnja leta stavijo večinoma na koalicijo žensk, manjšin, bolje izobraženih. Republikanci se zanašajo na belopolto prebivalstvo, sploh na moške, slabše izobražene in iz ruralnih področij. Vse to ni ravno nekaj novega in česar v obeh taborih ne bi vedeli. V skladu s tem se potem tudi kandidati obnašajo. Je razlog zakaj bi Trump gradil zid na meji z Mehiko in zakaj se je Hillary predstavljala kot priložnost za prvo žensko predsednico. Tudi v napadih drug na drugega ni veliko naključnega.

 photo trumphq_zpsja6bislo.jpg

Veselje v Trumpovem taboru

V tej kampanji se je izostrila zelo pomembna ločnica. Donald Trump je nastopal kot populist, ki posluša majhne ljudi, Hillary Clinton kot predstavnica elit z izkušnjami, ki ne bo počela neumnosti. Zdaj, je pričakovanje odpuščenega delavca nekje iz Ohia, ker so lastniki tovarne proizvodnjo preselili v Mehiko, da bo mu v pomoč milijonar, ki bi nižal davke bogatim, racionalno? Ni. Toda v tej igri je več čustev, kot treznega premisleka. Ljudje, ki jih je sistem pustil na cedilu, bodo težko zaupali nekomu, ki ga imajo za predstavnika tiste elite, za katere so dobri le kot volilni bazen, drugače so pa zanje neizobražene zgube. Hillary je zagotovo prepoznana kot predstavnica elit. Če kaj, potem je Trump v tej kampanji uspel vse svoje tekmece prikazati kot pokvarjene politike, medtem ko je, tudi s svojo politično nekorektnostjo, ustvarjal videz outsiderja. Vzbudil je upanje, da je rešitelj, kar bi pojasnilo njegove gromozanske shode, kjer se je trlo ljudi. Na shodih Hillary Clinton je bilo ljudi bolj malo.

Na tem mestu je treba poudariti, da bi demokrati še kako lahko slavili, če bi za svojega kandidata izbrali Bernija Sandersa. Ta je namreč tudi nagovarjal ta sloj in je imel karizmo, da je okoli sebe lahko zbiral množice. Toda demokratska stranka mu je raje pod noge metala polena, saj je zanje edina izbira bila Hillary.

 photo hillhq_zpswzurei4p.jpg

žalost v taboru Hilary Clinton

Jasno je, ni vse v delitvi na populizem in elitizem, je pa ta prepad Trumpu pomagal zmagati. V ozadju imamo poznano delitev na republikance in demokrate, na politiko, ki jo zastopajo in ljudi, ki jih podpirajo. Republikanci imajo podporo večinoma pri belopoltih, pri moških, pri tistih ki živijo na podeželju in ki zagovarjajo močno vojsko in policijo, nasprotujejo ilegalni imigraciji, zahtevajo ostrino do kriminala, hočejo nizke davke, stavijo na trg, so bolj religiozni. Demokrati iščejo podporo pri ženskah, manjšinah, živečih v mestih, nasprotujejo rasizmu in seksizmu, bi z višjimi davki za bogatejše gradili ZDA, verjamejo v vlogo države na skoraj vseh področjih. Zdi se, da ne glede na to, kakšen je politik, in v tem primeru smo imeli dva res izredna primerka, bi večina baze na eni ali drugi strani volila za svoje. Zaradi tega je tudi večina držav že v naprej razdeljenih. Razlika, zaradi katere je Trumpu uspelo, je pač, da je demokratom ukradel nezadovoljne, ki so jih ti odrinili, ko so namesto Sandersa izbrali Hillary Clinton. No, resnici na ljubo gre za ljudi, na katere demokrati ne stavijo več veliko, ker živijo v prepričanju, da bodo ZDA vedno manj bele in bodo potem zmagovali s podporo drugih. Kar je iluzija, a pustimo to ob strani.

Donald Trump je po podatkih The New York Times med moškimi zmagal s 53% proti 41%, medtem ko je med ženskami izgubil s 54% proti 42%. Med belopoltimi je Trump zmagal z 58% proti 37%, med temnopoltimi pa je izgubil kar 88% proti 8%. Med latinoameričani je zmagala Hillary s 65% proti 29%. Donalda so volili bolj starejši, Hillary mlajši. Donald je zmagal v ruralnih področjih in manjših mestih (62% – 34%), a tudi v predmestjih (50% – 45%), Hillary je premočno zmagala v mestih z nad 50000 prebivalci (59% – 35%). Trumpovi volivci so bolj religiozni in jih je več služilo v oboroženih silah.

Poglejmo si, kako je Trump potekal sam boj na voliščih. Potreboval je namreč nekaj ključnih držav. Najprej, Florido. S Floride so podatki začeli prihajati malo po polnoči, ko so se tam zaprla volišča in bilo je ves čas tesno. Demokratom se je zdelo, da lahko tam dosežejo hitro zmago, republikancem, da s porazom lahko kar obupajo. A na koncu je Trump slavil z 49,1% proti 47,7% in dobil 29 elektorskih glasov. Florida je ena bolj poseljenih ameriških držav. Nič še ni bilo izgubljeno za Hillary, medtem ko je moral Trump dobiti še marsikaj. A potem sta padla Ohio in Severna Karolina, kar je pomenilo, da Trump potrebuje le še kakšno presenečenje. V Ohiu je Trump slavil z 52,1% proti 43,5% in pobral 18 elektorskih glasov, v Severni Karolini s 50,5% proti 46,7% je dobil 15 elektorskih glasov. Za te tri države se je vedelo, da bo tesno, celo iz bolj kot ne zmanipuliranih anket javnega mnenja. Toda prava presenečenja so šele prihajala. Donaldu Trumpu je namreč uspelo dobiti kar tri države, ne eno, za katere je moral upati za končno zmago. To so Pensilvanija z njenimi 20 elektorskih glasov, kjer je zmagal z 48,8% proti 47,7%, Michigan z 16 elektorskimi glasovi, kjer je zmagal s 47,6% proti 47,3% in Wisconsin z 10 elektorskimi glasov, kjer je zmagal z 47,9% proti 46,9%. Konec igre. Obrazi novinarjev, ki so večinsko navijali za Hillary, so potemneli.

Rad bi poudaril, da sem sumil, da lahko Michigan podpre Trumpa in to zato, ker je tudi Sanders tam premagal Hillary, čeprav so ji ankete kazale na znatno prednost. Nisem pa pričakoval takšnega preobrata v Pensilvaniji.

 photo pinokio_zpsmgp2bgbc.jpg

Večina novinarjev danes zjutraj

Na koncu o medijih. O tem sem pisal že zjutraj in velja še enkrat ponoviti. Tisti, ki pravijo, da je rezultat ameriških predsedniških volitev prišel kot kdo ve kakšno presenečenje ali lažejo, ali so nesposobni. Bilo je jasno, da večina medijev navija za Hillary Clinton. Ne le v ZDA, tudi v Evropi, kjer so le prenašali ameriška poročila. Hkrati so zavajali z anketami javnega mnenja, od katerih vse niso bile slabe in so nekatere kar dobro kazale stanje podpore. A ozirali so se le na tiste, ki so potrjevale, da Hillary vodi. Verjetno so hoteli Američane prepričati, da je Hillary Clinton malodane že zmagala in da se ne splača podpirati Trumpa. Še huje, nekateri ameriški novinarji so celo sodelovali z demokratsko kampanjo, kar vemo iz razkritij wikileaks. Posledic za takšno nekorektno delovanje na žalost ne bo, čeprav bi bklo na mestu vsaj opravičilo. Ne le od ameriških novinarjev, ampak tudi od številnih slovenskih, ki sicer niso bili povezani z demokratasko kampanjo, so pa na veliko zavajali Slovence.

Pred zadnjim dejanjem ameriških predsedniških volitev

Kaj reči o veliki ameriški tekmi za mesto predsednika ZDA, zdaj, ko je odločilni dan tik pred vrati? Letos in lani sem za svoj blog napisal verjetno več, kot je skupaj spravil kakšen slovenski časopis. Tej temi sem se posvečal bolj, kot katerikoli drugi. Gledal sem debate, najprej v predizborih, potem med Hillary in Donaldom, gledal sem oglase, spremljal ankete javnega mnenja, prebiral takšne in drugačne komentarje, spremljal brutalne spopade na spletu. Moj cilj je bil dokaj nepristransko opisovati dogajanje in na koncu koliko toliko natančno zadeti rezultat.

Seveda imam o vseh kandidatih, ki so nastopali v tem cirkusu, svoje mnenje. Tako tudi o Hillary in Donaldu.

Resnici na ljubo so ravno mediji krivi, da večina ljudi misli, kako v tej kampanji ne eden ne drug kandidat nima nobenega programa. Raje, kot bi vrtali v podrobnosti tega, kako bi Donald nižal davke in hkrati namenjal več za obrambo, so se obešali na njegov odnos do žensk. Raje, kot bi Hillary spraševali, kaj pomeni njeno sodelovanje v administraciji, ki je po svetu vodila na pol prikrite vojne, ki so terjale življenja tisočih ljudi, so jo skušali prikazati kot priložnost, da prva ženska postane predsednica ZDA.

 photo hilbv1_zpsp8k3aczw.jpg

Donald in Hillary sta republikanec in demokratka in če malo podrobneje pobrskate, vam bo postalo jasno, da v večini primerov zagovarjata stališča ene ali druge stranke, le da je Donald opustil politično korektnost. Je še pomembna razlika, s tem da je Donald populist, Hillary pa je postala človek elit, ki se bori, da v ZDA vse ostane po starem. Zagotovo, saj obljublja višje davke za bogatejše, a na to se ne bi preveč zanašal, glede na to, kako zelo je povezana s finančnim sektorjem. Mogoče za kakšen odstotek. Pomembna razlika je tudi, da je Donald nekdo, ki obljublja prelom na področju ameriške zunanje politike, kjer sta obe stranki vedno hodili vštric druga z drugo, čeprav sta se medsebojno tudi kritizirali.

Če bi gledal na obljube obeh kandidatov glede zunanje politike, potem bi takoj podprl Donalda Trumpa. S Hillary se nam obeta še več istega, morebiti bo arogantna politika, kakršno so oo zdaj vodile ZDA, privedla celo do velikega spopada z Rusijo. Če bi presojal o zdravstvenem zavarovanju, bi podprl Clintonovo. Obamacare mogoče ni popoln, je pa korak naprej. Trump obljublja, da bo vse skupaj ukinil in bo namesto tega pustil trgu, da vse uredi. Če bi se odločal glede davkov, bi spet podprl Hillary. Nižanje davkov ne bo rešilo ZDA, kajti že zdaj so tam davki nizki. Če hočejo Američani temeljito prenoviti svojo državo, morajo pobrati več davkov. Tudi, če hočejo odplačati svoje dolgove. V to, da bo v državi, kjer so davki že tako nizki, dodatno nižanje pospešilo rast gospodarstva in s tem večje davčne prihodke, ne verjamem. Mogoče bi to delovalo v Sloveniji. Če bi gledal na trgovinske sporazume, potem bi takoj podprl Trumpa. Tu je končno nekdo, ki mu je dovolj, da velika podjetja doma zapirajo tovarne in se selijo v cenejšo tujino, potem pa izdelke prodajajo domov. Hkrati je to človek, ki to delovanje dobro pozna in ga je zato tudi sposoben ustaviti.

Resnici na ljubo imata oba kandidata svoje prednosti in slabosti in sta mnogo več, kot karikature seksizma in pokvarjenosti, v kakršne so ju spremenili mediji. Res je, Hillary ima izkušnje, medtem ko za Donalda ne veste, če se prav zaveda, kaj pomeni biti predsednik ZDA.

 photo trumpbw_zpsd5qiun4h.jpg

Kljub vsemu, čeprav bi mi ideološko Hillary Clinton morala biti bližje, se ne morem pripraviti, da bi jo podprl. Izkazala se je za izrazito pokvarjeno in čez mero ambiciozno osebo, ki je pripravljena iti čez trupla, samo da bi postala prva ženska v Beli Hiši. Vidim jo kot nekoga, zaradi katerega se lahko enkrat prihodnje leto zbudimo v tretji svetovni vojni. Kot nekoga, ki se prisrčno smehlja temnopoltim v ZDA, a jih uporablja le kot volilni bazen in ji niti malo ni mar zanje. In tako počne z vsemi, medtem ko z neverjetnim vplivom na medije, ki si ga je pridobila v tej kampanji, svet pripravlja na obračun z Rusijo.

Priznati moram, da imam nekaj simpatij do Donalda Trumpa, a nikakor ne dovolj, da bi ga lahko podprl. Je republikanec. To je prvo. A potem, če ga poslušate govoriti, se vam mora zazdeti, da nikoli ni obvladal angleščine. Prav tako je v njegovih besedah zaslediti ogromno njega, kar nam kaže na to, da gre spet za ambiciozno osebo, ki ji je v prvi meri mar, kakšen uspeh bo požela, ne kaj bo z državo in svetom. Je občutljiv in rad udari nazaj na vsako kritiko, ker je neracionalno in celo nevarno. Simpatijo do njega imam verjetno zato, ker je populist, ki se bori proti ameriškim elitam. Ker nagovarja belopolti delavski razred, ki je toliko izgubil z globalizacijo in ki so ga tisti, ki so se nekdaj hranili na njegovi podpori, že zdavnaj zapustili. Govorim o demokratih, ki so podobno kot druge velike levičarske sile v zahodnem svetu, postali koalicije manjšin, žensk, medtem ko jim za svojo nekdanjo bazo ni več mar.

V ZDA vidim to, kar se dogaja tudi po Evropi. To norčevanje iz manj izobraženega belopoltega sloja, predvsem iz moških. To poniževanje, zaničevanje. Vsega so krivi. Rasizma, seksizma, imperializma, nasilništva, povrhu so pa še zgube, ki ne znajo poskrbeti zase. Če bi tako govorili o temnopoltih, bi bili takoj označeni za rasiste, a o belopoltih, predvsem moških, lahko rečete vse kar vam pade na pamet. Zame je to nesprejemljivo, ker vidim svet bolj razdeljen na razrede, kot na rase. Ker mi je bolj pomembno, da pripadnik katerekoli rase, religije in obeh spolov, ki je bil poražen v tem kapitalističnem svetu, kjer zmagujejo le tisti na vrhu, dobi priložnost, da se znova postavi na noge.

Menim, da se prav tukaj skriva razlog, zakaj je Donald Trump tako priljubljen, celo tako, da ima možnosti zmagati. Hkrati se tukaj se skriva še pomembna lekcija, ki bi se je vsi morali naučiti.

 photo jillbv_zps4s6ejodt.jpg

Če bi lahko glasoval na ameriških volitvah, bi glasoval za Jill Stein, ker Bernija Sandersa ni več. Za Garyja Johnsona ne bi, ker je libertalizem na številnih področjih zelo daleč od mojega srca. Seveda Jill Stein ne more zmagati, ampak glas zanjo bi pomenil glas za alternativo, ki lahko nagovarja tudi tiste, ki bodo sicer svojo podporo dali ljudem, kot je Trump. Ne se slepiti, da bo po Trumpu, tudi če ta izgubi, gibanje, ki ga je ustvaril, izginilo. Hkrati smo videli, kako zelo močno je anti elitistično čustvo na demokratski strani. Trdim, da če bi Bernie Sanders bil na mestu Hillary Clinton, da bi njegova zmaga bila naravnost ogromna, saj bi pobral ogromno podpore, ki jo zdaj uživa Trump, sploh v nekaj ključnih državah, kot so Ohio, Michigan, Severna Karolina… Jill Stein tega ne more, ker je v ZDA v trenutnih razmerah zelo težko karkoli doseči brez velike organizacije. Zeleni morajo to najprej šele ustvariti, to pa je možno le, če počasi pridobivajo na podpori volilnega telesa, da bi enkrat v prihodnje lahko postali resna konkurenca. Seveda, Jill Stein tudi ni najbolj karizmatična oseba.

Največje razočaranje te kampanje so mediji. Povsem očitno so se postavili na stran kandidatke demokratov. Ne le v ZDA, tudi pri nas. Trump uživa podporo le kakšnega res skrajnega desničarskega ali nacionalističnega časopisa, drugače vsi tulijo v en rog. Pravih vprašanj postavljajo malo, ampak raje iz tekme delajo cirkus. Če Trump čivkne kaj neumnega, je to takoj novica. Pomembno je, kateri zvezdnik je podprl Hillary. Kako bo eden ali drugi kandidat skozi davčno politiko pomagal ZDA, da popravijo svojo infrastrukturo, je pomembno mnogo manj. Za medije, čeprav je to ključno vprašanje za Američane. Razkritja wikileaks so v ZDA mediji skušali predstaviti kar kot ruski projekt vplivanja na ameriške predsedniške volitve, samo da se ne bi bilo treba ukvarjati z vsebino. Iz teh razkritij lahko sicer ugotovimo tudi, kako zelo so mediji in demokratska stranka povezani. Za ZDA je zaradi tega zelo nujna ne le politična prevetritev, ampak tudi medijska.