Napad na lažne novice le uvod v cenzuro

Po zmagi Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah, se je številnim komentatorjem po večjih medijskih hišah povsem snelo. Kako se jim tudi ne bi. Prav te volitve so največji dokaz, da je čas, ko je nekaj velikih lahko ustvarjalo javno mnenje, minil. Nič niso pomagali nenehni napadi na republikanskega kandidata za predsednika ZDA, nič smešenje, žaljenje, hude obtožbe, še manj uradna podpora njegovi protikandidatki.

Tisti, ki smo bolj pozorno spremljali ameriški predvolilni cirkus, smo vedeli, da je tekma tesna. V ameriškem političnem sistemu, je večina držav že tako ali tako na strani demokrata ali republikanca, odloča se v nekaj ključnih državah. Na voljo je bilo veliko anket javnega mnenja in od daleč se je videlo, katere so pristranske. Če vam nekdo en dan trdi, da Hillary Clinton vodi za 12%, v nekaj dneh pa ta prednost pade na vsega odstotek ali dva, potem veste, da je nekaj narobe. Še posebej, če imate druge ankete, ki vam konstantno kažejo na veliko izenačenost.

Vsi ti mediji, ki so nenehno lagali, da Donald Trump nima nobene možnosti, ki so prav z grozo v očeh spremljali razplet predsedniške tekme, ne bodo odgovarjali za svojo pristranskost ali nesposobnost. Namesto da bi kak komentator ali novinar izgubil službo, se je začel veliki napad na lažne novice, ki da so Donaldu Trumpu pomagale do zmage. V smislu, napad je najboljša obramba. Zdaj se namreč nihče ne sprašuje, čemu so dobri novinarji, ki ne znajo razbrati, kam se ameriško volilno telo nagiba, ali celo namerno lažejo, da bi zavajali javnost, ampak je polno razprav o tem, kako preprečiti, da bi se širile lažne novice.

Tukaj ne gre za napad na lažne novice. Ne, jasno je, gre za poskus branjenja položaja nekaj medijev, sploh levo ali liberalno usmerjenih. Gre hkrati tudi za poskus, da se čim bolj zmanjša moč zunanjih vplivov, recimo ruskih medijev.  Nekateri bi pod pretvezo resnicoljubnosti, najraje uvedli cenzuro.

Kar se je v preteklih letih zgodilo je, da nam je internet postregel z veliko načini, kako lahko širimo svoje mnenje, pridobivamo informacije, razpravljamo, delimo. To je privedlo do poplave forumov, blogov, spletnih strani, profilov na družabnih omrežij, preko katerih množica posameznikov vstopa v polje, kjer so prej monopol imeli časopis, radio, televizija. Če je prej širjenje informacij potekalo od zgoraj navzdol, recimo od komentatorja v časopisu bralcu, so zdaj meje zabrisane. Na internetu so hkrati vsi ustvarjalci vsebin in njihovi potrošniki, vsebine pa se delijo sem ter tja. Vedno manj je centralnega nadzora nad tem, kaj navadno ljudstvo sme brati, poslušati, gledati in na koncu vedeti, vedno več je drugačnih mnenj.

Stari mediji (recimo jim tako), so zgroženo ugotovili, da je njihova moč skoraj povsem izginila. Hvalili so se, da so čuvaji resnice, četrta veja oblasti, globoko v svojih srcih so menili, da imajo v družbi pomemben status. Da lahko, če tako želijo, z ostrimi kritikami, pokopljejo tudi politike. Da lahko odločijo volitve. Ali referendume. Toda kakšen šok, ko se je to izkazalo za neresnično. Da jim ogromno ljudi sploh ne zaupa več, da se jim številni celo posmehujejo.

Kaj storiti? Zdi se, da mnogi razmišljajo o onemogočanju konkurence, kar množice ljudi na spletu, ki pišejo in govorijo, kar jih je volja, predstavljajo. Najprej s cenzuro na družabnih omrežjih. Potem z resolucijami o boju proti ruski propagandi. S povezovanjem alternativnih spletnih portalov z ruskimi obveščevalci. Z napadi na ‘sovražni govor’. Z zapiranjem sekcij za komentarje. In tako dalje. Cilj ni resnica, cilj je povrnitev statusa, povrnitev moči. Če se pomete s konkurenco, tako gre ta misel, bodo le medijske elite imele moč vplivati na javno mnenje.

Zveni malo kot moderna Turčija ali Kitajska? Da, zagotovo. V Turčiji tudi izklopijo twitter in facebook, kadar se oblasti to zdi primerno. Vsi vemo, da gre za cenzuro in onemogočanje svobode govora. Le pri nas bi nam radi ukinjanje profilov ljudi, ki izražajo preveč radikalno drugačna mnenja, radi prodali kot nekaj dobrega.

Nihče ne trdi, da organi pregona ne bi smeli preganjati pozive k nasilju. Da zasebna podjetja, kot sta twitter in facebook ne bi smela onemogočati uporabnike, ki drugim grozijo. Toda tukaj gre za nekaj drugega, za željo, da se ustavi poplavo drugačnih mnenj. Bodisi, da gre za begunce in migrante, brexit, ameriške predsedniške volitve, vojno v Siriji, karkoli…. Nihče ne bi preganjal časopisja z več desetletno tradicijo, če bi zavajali, nihče ne bi problematiziral televizije, ki bi javnost z manipulacijami pripravljala na vojno kdo ve v svetu. Le konkurenco bi radi onemogočali.

Živimo v nevarnih časih. Čustvena reakcija na izgubo statusa v družbi je normalna. Kar ni normalno, so vedno bolj radikalni pozivi k cenzuri. Seveda, vse to poteka prikrito, kajti kdo bi pa rad priznal, da se ne more kosati na trgu mnenj in novic in hoče na silo ustaviti konkurenco. Ne, raje blebeta nekaj o lažnih novicah in o potrebi po regulaciji, da se ‘neumne raje’ ne bo dalo tako poneumljat. Nič presenetljivega ne bi bilo, če si ta ‘resni mediji’ ne bi skušali priboriti še kakšne dodatne državne subvencije, da bi lahko razširjali svojo resnico. Kar bi stalo davkoplačevalce. Še večja nevarnost je v tem, da lahko končamo z resnimi poskusi omejevanja svobode izražanja. V modernem svetu to seveda ne bo delovalo, bo pa vsekakor neprijetno.

Pred predčasnimi volitvami – novi obrazi in stara politika

Bomo imeli zaradi razprtij okoli ministrice za zdravje v vladajoči koaliciji, predčasne volitve? Ne vem. To je odvisno od članov koalicije. Besede, ki letijo sem ter tja, kažejo na hujše zaplete. Toda po drugi strani v tem trenutku nobeni od članic koalicije ni najbolj modro siliti na volitve. Podpore nimajo ravno visoke.

Preveč vprašanj je, da bi mogli napovedovati, kakšen bi bil razplet predčasnih volitev, recimo čez pol leta. Vemo, da bi SDS pobrala svoj delež, glede na udeležbo na volitvah, tam med 20 in 30%. Pri vseh drugih je stanje mnogo bolj nejasno, ker nimajo zagotovljene podpore volilnega telesa v večjih odstotkih. Ni tako, da lahko recimo SMC računa z bazo 15% , ki bodo v vsakem trenutku glasovali zanje. Le kako, če pa gre za instant stranko. SD ima organizacijo in tradicijo, ima pa tudi močnega konkurenta v ZL. DeSUS je še na najboljšem, ker bodo nekateri upokojenci pač po defaultu glasovali zanje. Ampak napovedovati odstotke je vseeno zelo težko. Potem je tu še možnost novih instant strank. Violeta Bulc ali Pirc Musarjeva? Primc? Balažic? In kaj je s SLS? Z Zoranom Jankovičem? Alenka Bratušek se medtem zdi odpisana.

Iti na volitve je za stranke koalicije zelo tvegano. Ne morejo vedeti, v kakšnem stanju bodo potem. Lahko, da v poraznem. Karel Erjavec lahko sicer še vedno računa, da bo našel mesto v koaliciji s SDS in NSi.

Poizkus z novimi obrazi se je izjalovil. Instant stranke imajo že v osnovi veliko težavo, da niso dodelane, da nimajo dovolj kadra, imajo slabe programe, skorajda nič izkušenj v umetnosti politike. Nič nepričakovanega ni, da se vsaj v začetnem obdobju potem soočajo s številnimi težavami. Ni dovolj preverjana kadrov in vrine se marsikateri nebodigatreba in potem zakuha afero. Kadrov že tako ali tako ni dovolj in vsaka izguba ministra je velika težava, ker ni ljudi, ki bi ga nadomestili. Preden se vam takšna stranka nauči voditi državo, jo že odnesejo volitve in čas je za spet nove obraze. Mislimo si lahko, da če bi recimo Violeta Bulc ustanovila liberalno stranko in potem zmagala na volitvah kot novo upanje, da bi kmalu doživela usodo Mira Cerarja. Preden bi si ustvarilia preverjeno ekipo in se naučila krmariti po kalnih vodah slovenske politike, bi ji podpora strmoglavila in na koncu bi jih šah mat dal kakšen koalicijski partner.

Slovenci smo zelo nepotrpežljivi in radi zamerimo. V politiki to še posebej velja, razen v primeru SDS. Kje so zdaj Gregor Golobič, Katarina Kresal, Gregor Virant, Radovan Žerjav? Kako je z Alenko Bratušek? V resnici niso bili tako slabi politiki, da bi jih morali povsem odpisati, a ko Slovenci zamerijo, je konec. Karkoli že naredijo takšnega, da si prislužijo jezo državljanov. Zavedati se moramo, da imamo prav zaradi te lastnosti večjega dela državljanov, da so pripravljeni povsem obrniti hrbet političnim strankam, če se jim zamerijo njihovi predstavniki, pojav instant strank. Ker skorajda ni mogoče z isto stranko in z novim voditeljem prepričati ljudi, naj volijo zanje. Lahko pa ustanoviš novo stranko z novimi obrazi in potem naprej vodiš podobno politiko. Vprašanje le, kako dolgo lahko to počneš.

To, menim, je velik problem slovenske demokracije. Za stabilnost sistema in tudi za njegovo učinkovito vodenje, so potrebni izkušeni politiki. Takšni, ki so na sceni že kar nekaj časa. Ki vedo, kako sistem deluje in kakšne ljudi potrebujemo, da se kaj spremeni. Ki tudi vedo, kakšni napori so potrebni, da se reformira recimo zdravstvo ali sodstvo in lahko to dolgoročno tudi izpeljejo. In za marsikaj v tej državi je potrebno veliko časa in napora, da se spremeni. Ker nismo največja država, tudi nimamo neskončnega bazena ljudi, ki jih lahko po mili volji nastavljamo na pomembne položaje. In potem zamenjujemo. Tudi ministri se morajo znajti na svojem področju, okoli sebe morajo imeti ljudi, ki jim lahko zaupajo in s pomočjo katerih lahko kaj spremenijo. Zato tudi ti ljudje potrebujejo svoj čas.

Kar trdim, je nekaj, s čimer se bo malokdo strinjal. Da ne moremo kar tako v neskončno iskati nove in nove obraze, medtem pa zavračati vse, kar nas po kakšnem letu vladanja razočara. Ker bo posledica, da bodo tisti, ki jih bomo kot najnovejše rešitelje ustoličili na oblast, kmalu izgubili vso podporo, hkrati pa ne bodo imeli časa, da kaj spremenijo. Ker se niti osnov vodenja države ne bodo nikoli naučili. Posledica nenehne kritike bo tudi, da se v politiko ne bo hotel podati nihče normalen, da bodo tja silili samo brezobzirneži, ki bodo pripravljeni prenašati medijske napade, da si bodo le prigrabili dobiček zase, potem bodo pa pač odšli. In to bo vedno hujše.

Saj razumete: Miro Cerar je tudi prišel kot rešitelj, zdaj pa se mu večina državljanov posmehuje, češ da je cmerar. Kdo drug, ki bi morebiti razmišljal, da bi šel v politiko in delal za skupno dobro, bo dobro premislil, če je pripravljen, da bodo čez nekaj časa vsi pljuvali po njem.

Ne trdim, da politikov ne smemo kritizirati. Seveda jih moramo. Ampak so pa tudi meje dobrega okusa in je sposobnost, da nekoga podpreš tudi, če se v čem ne strinjaš z njim. Da tehtaš njegove pluse in minuse in mu tudi daš drugo priložnost. Da mu ne zameriš tako zelo, in stranki v kateri je z njim, da ga le še sovražiš in ihtavo iščeš novega rešitelja. Da se zavedaš, da so politiki zmotljivi in nepopolni kot vsi drugi, da potrebujejo svoj čas in da delajo napake. Ko je napak absolutno preveč, se jim obrne hrbet, ne dela pa se velikih afer iz vsake težave.

To velja za vse politične stranke, ki jih v tej državi imamo in jih še bomo imeli. Novi obrazi so dobrodošli, toda potrebujemo tudi karierne politike, ki vedo, kako voditi to državo. Pred morebitnimi predčasnimi volitvami, bi bilo dobro o tem vsaj premisliti.