Je v predsedniški tekmi že vse odločeno in je zato tako dolgočasno?

Priznajte, predsedniška tekma je dolgočasna. Včasih se zdi, sploh včeraj na soočenju na Pop TV, kjer so bili le Borut Pahor, Marjan Šarec, Ljudmila Novak in Romana Tomc, da so prav pretirano prijazni. Tudi, ko napadajo, so obzirni in prizanesljivi. Vodijo več ali manj pozitivno kampanjo. Televizijska soočenja so, pričakovano, površna. Še bolj, ko je prisotnih vseh devet kandidatov. Nemogoče je namreč obdelati več tem in hkrati kandidatom dati dovolj časa, da razvijejo svoje misli. Ostanejo kratki in splošni odgovori, iz katerih ni mogoče razbrati vsega, kar bi želeli.

Nekateri mislijo, da smo priča manipulaciji medijev in anket javnega mnenja, da se ljudi namerno skuša uspavati in da se napačno meri podporo kandidatom. Dvomim. Poglejte, jasno je bilo od začetka, da je Borut Pahor favorit. Je pač prijazen, odprt človek, ki nenehno vodi kampanjo. Leta in leta. Na koliko prireditvah je bil, koliko ljudi je gostil v predsedniški palači, zdaj se sprehaja po državi in vsak mu lahko pristopi. Še več, tudi če se mu očita marsikaj, se zna odločno in prepričljivo braniti. Poglejmo si le primer Teš 6, ko je bil še predsednik vlade. Ne morete trditi, da bi on bil kriv za projekt, saj ga njegova vlada ni ne začela, ne končala. Vse kar lahko rečete je, da ni pokazal dovolj zanimanja. Podobno pri obtožbah o pranju denarja v NLB. Spet, trdite lahko, da preveč zaupa svojim podrejenim, ne morete pa reči, da si je sam vtaknil denar v žep. Ker je tako, ga je zelo težko napadati in tudi njegovi protikandidati tega ne počnejo. V včerajšnjem soočenju na POP TV recimo Marjan Šarec ni rekel, da bi bil boljši predsednik, kot Pahor. Rekel je, da bi bil drugačen. Skupaj z drugimi trdi, da bi bil bolj glasen, ko bi videl, da nekaj ni prav.

Pridemo do tega, da je glavna razlika med Pahorjem in njegovimi tekmeci, da je on v imenu ohranjanja miru in nevmešavanja v delo drugih, pripravljen večkrat molčati. Ni ravno nekaj, zaradi česar bi ga večina zasovražila, mar ne.

In tako mu ankete kažejo tako visoko podporo, da bi lahko zmagal že v prvem krogu. Edina prava nevarnost, da mu to ne uspe, leži v nizki udeležbi. Marsikdo bi si lahko mislil, zakaj bi šel na volitve, če bo tako ali tako zmagal. No, ampak to lahko pobere podporo tudi njegovim tekmecev, ki lahko pridejo do enakega zaključka.

Potem je tu Marjan Šarec. Se spomnite, kako so ga takoj na začetku nekateri označili za trdo levico, se mu posmehovali in govorili, da gre za neznanega kandidata, katerega podpora ne more biti tako visoka, kot mu pripisujejo ankete? Zdaj je na drugem mestu, a se ne more premakniti višje od tistih 20 in nekaj %. Šarec je bil cilj nekaj negativne kampanje, a mu to ni posebej škodovalo. Kako pa bi mu lahko škodovalo, da je bil v reji? Samo nekdo ne preveč pameten lahko misli kaj takšnega. Tisto o njegovi navdušenosti nad Hitlerjem pa se že na prvo zgodbo večini zdi kot čista oslarija. Šarec ima toliko podpore zato, ker je na delu levice v vlogi anti Pahorja. Kdorkoli bi padel v to vlogo, bi imel znatno podporo. Vendar pa je jasno, da ima pri tem svojo zgornjo mejo, saj je Pahor pač prav čudovito pozicioniran na sredini in pridobiva podporo obeh taborov in tako tudi levice.

Potem ostaneta še konservativni dami. Njun problem je, da jima je Pahor izsesal podporo. Ankete kažejo, da bi ogromno privržencev SDS, raje kot za Romano Tomc, glasovalo za Boruta Pahorja. Mislijo verjetno, da bo Pahor tako ali tako zmagal in da Romana nima možnosti. Česar res ne bi radi videli, je uspeh Marjana Šarca, človeka, ki so jim ga v njihovih medijih prikazali izrazito negativno. Gre tudi za medsebojni spopad med NSi in SDS, ampak, pozor. Obe kandidatki sta tako prijazni druga do druge, da temu že težko rečemo spopad. Ljudmila Novak je v včerajšnjem soočenju celo med vrsticami povredala, da bi z veseljem sodelovala s SDS pod vodstvom Romane Tomc. Verjamem. Tomčeva se je namreč uspela predstaviti kot spodobna političarka, ki bi znala graditi koalicije in SDS celo pripeljati na oblast. Če bi ji to pustili, seveda. Dovolj dolgo že spremljam delovanje SDS, da mi je jasno, kako zelo nevarno je v tej stranki samo namigniti, da bi potrebovala novo vodstvo. Bliskovito sledi napad.

Morebiti je težava v tej predsedniški tekmi, da preveč kandidatov niti ne kandidira resno in je zmago že prepustila Pahorju. Za Romano Tomc pravijo, da je z nejevoljo privolila v kandidaturo in se še naprej vidi v Evropskem parlamentu. Ljudmila Novak želi okrepiti moč NSi. Boris Popovič testira svoj doseg na državni ravni. Suzana Lara Krause in Angelca Likovič oglašujeta svoji stranki. Prav tako Maja Makovec Brenčič. Andrej Šiško volitve uporablja za lansiranje svojih idej, ki drugače ne dobivajo veliko pozornosti. Edini, ki se še zdi resen, je Marjan Šarec.

Zato se vse skupaj zdi podobno košarkarski tekmi, kjer ena ekipa ves čas vodi s 15 točkami razlike. Čez čas postane vse tako dolgočasno, da preklopiš program. Še posebej, ker se zdi, da so se že vsi sprijaznil z rezultatom.

V Kataloniji napad na demokracijo

Verjamem, da ima vsak narod pravico odločati o svoji usodi. Nisem najbolj prepričan, da je neodvisnost, lastna država, vedno najboljša odločitev, vendar pa je gotovo, da morajo o tem odločati ljudje sami. V naprednem, svobodnem in demokratičnem svetu, se z nasiljem ne preprečuje referendumov. Ne pošilja se policije na volišča, da bi preprečili navadnim ljudem, da oddajo svoj glas. Ne grozi se vsem, ki bi se temu uprli, čisto na miren način, z denarnimi in zapornimi kaznimi.

Španske oblasti so si s svojim ravnanjem zapravile vse simpatije in so upravičeno lahko označene za nedemokratične. Prazno je govorjenje o nezakonitosti referenduma, saj je vsem jasno, da le tega v nobenem primeru ne bi dopustili. Da so zakoni le sredstvo, s katerimi se zatira željo ljudi, da izrazijo svoje mnenje.

katalonija

Kako bi moralo biti? Španske oblasti bi referendum morale dopustiti, vendar pa bi morale aktivno poseči v kampanjo. Katalonce bi morale skušati prepričati, da je življenje v Španiji zanje boljše, kot v samostojni državi. Da so vrata odprta, a da si želijo, da ostanejo v skupni državi. Ponuditi bi morale še več avtonomije, kot je Katalonci že imajo. Prepričan sem, da bi veliko Kataloncev nasprotovalo neodvisnosti in lahko bi se vse skupaj končalo kot na Škotskem, kjer so tudi odločali o neodvisnosti, a so se na koncu odločili za ostanek v Veliki Britaniji. Velika Britanija je resnično pokazala zrelost, ki bi ji španske oblasti morale slediti. V primeru odločitve za neodvisnost, bi morali najti čim boljši način, za mirno razdružitev, ki ne bi škodoval nobeni strani.

Slovenci smo si svojo samostojnost izborili najprej na plebiscitu, potem pa še v kratki vojni proti vojski centralnih oblasti. Kot takšni ne moremo drugače, kot da podpiramo pravico vseh narodov do samoodločbe. Ne bom se šel hinavščine, ki se je gredo mnogi. Pravico do samoodločbe priznavam vsem. Kataloncem, prebivalcem Krima in Donbasa, Srbom v Bosni in Albancem na Kosovu, da, tudi Čečenom v Rusiji.

Slovenija mora v tem primeru zavzeti odločno stališče. Obsoditi mora delovanje španskih oblasti in stati za pravico Kataloncev, da o svoji usodi odločajo na referendumu in da gredo svojo, neodvisno pot, če tako želijo.