Katalonski polom

Kdo bi si mislil v času refererenduma o neodvisnosti, da so bile katalonske oblasti tako nepripravljene. Ljudi so pozvali k glasovanju in res so se množice, kljub poskusu policije, da jim to prepreči, odpravile na volišča. Kar je sledilo, so bile podobe španske represije nad miroljubnim ljudstvom, ki je le želelo glasovati. Te podobe so obkrožile svet in Kataloncem priborile številne simpatije. Toda, seveda, na koncu simpatije niso toliko pomembne, kot sposobnost, da tudi na silo dosežeš svoje. Centralne oblasti v Madridu namreč v nobenem primeru ne bi mirno iz rok izpustile ene svojih najbogatejših pokrajin.

Po referendumu, ki se ga je kljub oviram udeležilo veliko prebivalcev Katalonije, je lokalna oblast začasno potegnila zavoro. Res je, veliko ljudi ni glasovalo in zaradi tega je na referendum padla vsaj majhna senca dvoma. Toda, krivda je bila pri oblasteh v Madridu. Namesto, da bi se vključili v kampanjo in prebivalce Katalonije prepričevali, da jim je v Španiji bolje, kot jim bo v neodvisni državi, so skušali s silo uveljaviti svoje. Nič čudnega, če udeležba ni bila višja. Da bi bili lahko povsem gotovi o volji ljudstva, bi moral referendum biti izveden v drugačnih okoliščinah.

Ves čas je bilo jasno, da bo Madrid za vsako ceno hotel ohraniti ozemeljsko celovitost Španije. Da bo, če bo treba, uporabil tudi policijo in vojsko. To bi moralo katalonsko vodstvo vedeti in se pripraviti. Lahko bi ustrezno preoblikovali lokalne policijske sile, ali izgradili nove oborožene sile, ki bi jim omogočile, da vsaj za nekaj časa obranijo neodvisnost, ko bi le to razglasili. Odločili so se drugače. Naivno so pozivali evropske vlade, naj jih podprejo. Stavili so na pravico do samoodločbe narodov in na neko osnovno poštenost, da jih ne bodo pustili na cedilu. Mislili so, da bo zgražanje na družabnih omrežjih prineslo dovolj pritiska na vlade po Evropi in bo zaradi tega prišlo do pritiska na španske oblasti.

Nič od tega se ni zgodilo in zdaj je del katalonske vlade v priporu, del pa na begu. Katalonija je tesno v objemu Španije. Vse kar ostaja, so brezpredmetni mirni protesti in kritike na spletu. Kmalu bo večina pozabila nanje in vse bo po starem, razglasitev neodvisnosti pa le še slaba šala.

Priznam, težko mi gre v glavo, da je v teh časih kdo še tako naiven, da verjame v pravljice o pravici do samoodločbe. Ah, seveda je Kosovo lahko neodvisno in seveda bodo evropske vlade hitele s priznanjem vsake pobegle pokrajine v sovražni državi. Recimo v Rusiji. A to je dvolično. Doma tega ne bodo dovolili. Resnici na ljubo bi lahko Španci preprosto postrelili nekaj katalonskih politikov in razen zgražanja dva ali tri dni, to ne bi spremenilo ničesar. Verjetno bi rekli, da so bili ti katalonski voditelji ruski plačanci, glede na to, da so zadnje čase Rusi dežurni krivec za vse. Poglejmo le v Ukrajino, v Donbas. Vojna tam še vedno traja, še vedno padajo granate in nikomur niti na pamet ne pade, da bi rekel, ‘Hej, naj imajo prebivalci Donbasa še en referendum o svoji usodi. Pošljimo tja opazovalce in spoštujmo odločitev.’ Ne, Donbas je del Ukrajine in pika. Kot rečeno, če bi se to dogajalo v Rusiji, bi evropski politiki vpili na ves glas, kakšna tragedija se godi in da je neodvisnost nujna.

Katalonija? Komu mar.

Saj ne, da ne bi imel simpatij do Kataloncev. Toda, malo več pameti bi njihovi voditelji le lahko imeli. Zdijo se namreč kot ljudje, ki niso dobro spremljali dogajanja v svetu in se zato niso zavedali, kakšen ta v resnici je.

Category: Svet  Tags:
You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed.You can leave a response, or trackback from your own site.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

*

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>