Če gremo še enkrat na predčasne volitve, bomo končali z istim problemom

Oziroma, dvema. SDS in Levico.

SDS je problem, ker ima toliko nasprotnikov, ki pod nobenim pogojem nočejo sodelovati z njimi. Razumljivo. Toda, to pomeni, da ob številu poslancev, ki jih imajo, zelo zmanjšajo prostor možnosti sestavljanja koalicije brez njih. Levica je problem, ker noče izdati svojih načel, ima pa veliko poslancev, brez katerih leva sredina ne more sestaviti koalicije, hkrati pa je tudi očitno, da marsikomu proti sredini ne diši sodelovanje z njimi. Dobro se vidi, da bi Šarec raje NSi, kot Levico, kar prvi močno krepi pogajalsko moč.

Gremo na še ene predčasne volitve, si mislite. Eh, rezultat bo podoben. Prvič, SDS je pri stropu in lahko pridobi le, če drugi ne gredo na volitve. Kakšna je možnost, da bi imeli še nižjo udeležbo? Mogoče, za odstotek ali dva, a to je vsaj po mojem mnenju tudi vse. Razmerje med SDS z njihovimi potencialnimi zavezniki in vsemi ostalimi ostane približno enako. Okvirno 35 proti 53. Levica ni naredila nič, da bi bistveno poslabšala ali izboljšala svoj rezultat. Govorimo o 7-10 poslancih.

Treba je samo znati računat. Kar ostane, je problem. Nič se ne spremeni, če se razmerja med SMC, LMŠ, SD, DeSUS in SAB spremenijo. Skupen seštevek je pomemben.

Zadnja anketa Episcentra to potrjuje. SDS ima maksimalni doseg, med tistimi, ki bi se volitev udeležili, pri 27,8%, realnega pa pri 25,7%. LMŠ 23,7% in 13,4%, SD 19,5 in 12,4 in tako dalje. Le DeSUS-u slabo kaže. Očitno se je na njihov račun okrepila Stranka Alenke Bratušek. Velika razlika med maksimalnim in realnim dosegom kaže, da so možni veliki premiki, razen pri SDS-u, ki je zabetoniran. Na novih volitvah se bi lahko zgodilo, da bi vlogo Marjana Šarca prevzel kdo drug. Alenka Bratušek ali Dejan Židan.

Zakaj se vsi skupaj enkrat že ne dogovorijo in nam prihranijo muke, si rečete. Ni tako preprosto. Politične stranke imajo svoje programe, nagovarjajo različne volivce. V koalicijskih vladah morajo sprejemati kompromise, kar pomeni, da se morajo odreči delu svojega programa in vsaj delno izdati zaupanje svojih volivcev. Do neke mere to lahko storijo, a noben ni tako samomorilsko nagnjen, da bi za stolček izdal čisto vse, za kar se je v predvolilni kampanji zavzemal. No, najdejo se tudi takšni, a že iz ravnanja Karla Erjavca, predsednika DeSUS-a, skoraj vedno pripravljenega sprejeti kompromis, vidimo da temu ni vedno tako. Zaradi tega pri Janši ne zvoni telefon.

Kako bi sestavili koalicijo, v kateri bi bili NSi in Levica? Skoraj nemogoče, tudi če bi bila dobra volja. Razlike so prevelike. Eni bi privatizirali vse po vrsti, ker verjamejo, da bo prosti trg že poskrbel za vse, drugi bi imeli močno državo, ki bi bdela nad delovanjem gospodarstva. Skupaj ne bi prišli ne pri šolstvu, ne pri zdravstvu, ne pri davkih. Vsak zase mislijo, da je njihov program najboljši in edina prava pot naprej. Ne morejo zdaj priti skupaj in skleniti kompromis, po katerem bo zdravstvo postalo v večji meri zasebno, po drugi strani pa se bodo močno dvignili davki za tiste z večjimi dohodki. Že sporazum med NSi in SD je težko doseči in kakor smo videli, ni bilo malo sporov niti v prejšnji vladni koaliciji med SMC, SD in DeSUS, ki so si bile bolj podobne.

Več je strank, težje je usklajevanje. To nas sicer pripelje do volilnega sistema, o čemer sem pisal takoj po predčasnih volitvah. Proporcionalni sistem razbija politični prostor in potem sili stranke k sodelovanju, kar ni tako slabo, a lahko privede do nestabilnosti. Večinski sistem po drugi strani prinaša svoje probleme, zaradi česar je najboljši popravek proporcionalnega, recimo z dvigom praga za vstop v Državni zbor.

Preganjanje ljudi iz služb zaradi njihovih besed lahko hitro vodi v napad na svobodo izražanja

Bilo je za časa vladavine Georga Busha mlajšega. ZDA so se pripravljale na napad na Irak. V Londonu je imela popularna ameriška skupina Dixie Chicks koncert in ena izmed trojice, Natalie Maines, je pred izvajanjem pesmi ‘Travelin’ Soldier’ dejala, ‘samo da veste, mi vsi skupaj smo na dobri strani. Nočemo te vojne, tega nasilja in sram nas je, da je predsednik ZDA iz Teksasa.’

Njene besede so hitro prepotovale pot iz Velike Britanije v ZDA in začele so se silovite kritike, češ da ne bi smela kritizirati ameriškega predsednika. Sledil je bojkot, ki ga ni ustavilo niti opravičilo, prav tako pritiski na podjetje, ki jih je sponzoriralo. Dixie Chicks so preživele, a pritisk je bil hud. Kdo drug bi se zlomil in utihnil, a one so delovale naprej.

Pritiski, da se ljudem, ki ne razmišljajo tako kot mi, zapre usta, so pogosti. Ne moremo reči, da so omejeni na samo eno politično ideologijo. Gonja proti sovražnemu govoru pogosto ni nič drugega, kot poskus cenzure, kot napad na svobodo izražanja. Da, seveda so besede, ki jih ne smemo izreči, a s tem se mora ukvarjati sistem, sodišča, ki lahko edina odločijo, če je kaj kaznivo.

Nisem naiven, da ne bi vedel, da so tisti, ki zahtevajo svobodo izražanja za svojo stran, pogosto najbolj goreči pri omejevanju taiste svobode nasprotnikom. Da je ogromno dvoličnosti, ogromno laži. To poznamo tudi pri nas, v Sloveniji, ne le v ZDA. Pri svobodi izražanja tudi vedno obstaja nevarnost, da se ljudje še dodatno radikalizirajo, kar lahko vidimo v raznih debatah po družabnih omrežjih, kjer ljudje postajajo vedno bolj zagrenjeni in sovražni, ko prihajajo v stik z drugače mislečimi in se medsebojno brezobzirno napadajo in žalijo. Toda, mar to pomeni, da je treba ljudi utišati? Koga? Samo tiste, ki nam niso po volji? Kdo so ti? Nevarnost, da ena skupina utiša drugo, je velika in da to potem privede v zatiranje in diktaturo, ko drugačna mnenja niso več dovoljena, tudi.

Ljudi se da utišati na več načinov. Najbolj grobo tako, da recimo država sprejme zakone, ki naredijo nekaj kaznivo. Lepiš nacistične plakate, leto zapora. Narišeš rdečo zvezdo, dve leti zapora. Zanikaš povojne poboje, tri leta zapora. Nasprotuješ pravicam istospolno usmerjenih, leto zapora. Večinoma pa to ne gre tako. Obstajajo drugi načini. Napad na delodajalca, recimo. Profesor X izrazi mnenje, da obstajata samo dva spola. Njegovi nasprotniki organizirajo skupino za pritisk, da se profesorja odpusti, ker s tem izraža sovražni govor. Profesor X naslednjič dobro premisli, če se mu splača biti glasen in je raje tiho. Neko podjetje predstavi pivo z zanimivim imenom. Najdejo se nasprotniki, ki pozovejo k bojkotu trgovin, ki to pivo prodajajo. Če jih je dovolj, lahko trgovinam povzročijo škodo. Te zaradi tega naslednjič dobro premislijo, če se jim splača prodajati tisto pivo. Proizvajalec premisli, ali je pametno uporabljati zanimivo ime, kar je seveda svobodno izražanje in drugič mogoče uporabi drugačno ime, ki bo razburilo čim manj ljudi.

Verjamem, da edino sodišča lahko odločijo, če je nekaj kaznivo, če je nek govor recimo pozivanje k nasilju, grožnja, kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime, itd… Verjamem tudi, da mora zakonodajalec biti zelo previden pri omejevanju svobode izražanja, da mora najti ravnotežje, ki omogoča prosti trg idej, a kaznuje pozive k nasilju. Nikoli, nikoli pa ni dobro da moč, nekega človeka pregnati iz službe, uničiti njegovo podjetje in življenje, pripada množicam, bodisi na ulicah, bodisi na družabnih omrežjih. To je pot v pekel, v še hujše medsebojne napade, pritiske, bojkote, celo v stvarjenje dveh ali več vzporednih družb, ki živijo ena mimo druge, s svojimi mediji, svojimi trgovinami, s svojimi športnimi kljubi.

Po drugi strani je moje globoko prepričanje, da se moramo vsi truditi za bolj spravljivo, spoštljivo izražanje. Naša odgovornost je, da čim bolj ignoriramo ljudi, ki živijo od sovraštva, ki ne znajo drugega, kot žaliti in poniževati. Pri nas je na žalost to ena celotna politična stranka, oziroma njen velik del, sploh pa njeni medijski podaljški, čeprav je res, da takšne ljudi najdemo na vseh koncih. Nekateri pravijo, da je ravno ta pristop napačen, a to so ljudje, ki bi ubrali ono drugo pot, pred katero svarim, napad na svobodo izražanja, ki bi nas popeljal v zatiranje.

Verjamem, da kakor imamo vsi pravico, da povemo svoje mnenje, imamo tudi vsi pravico do tega, da tega mnenja ne poslušamo. Razlika pa je, če nekdo recimo (da vzamemo najprej konservativni pol) argumentirano trdi, da je umetna prekinitev nosečnosti napad na pravico do življenja zarodka, ali če vpije, da bodo vse ženske, ki so se odločile za ta postopek, šle naravnost v pekel. V prvem primeru je dobro, da se seznanimo s temi argumenti, tudi če jih ne sprejemamo, v drugem primeru nam izliva sovraštva res ni treba poslušati. Razlika je (če zdaj vzamemo progresivni pol), če nekdo argumentirano zagovarja uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka in višjo obdavčitev bogatih, ali če vpije, da bi bilo najbogatejšemu odstotku prebivalstva najbolje pobrati vse, kar imajo, s spodnjicami vred in to prerazdeliti. V prvem primeru je dobro, če se seznanimo s temi argumenti, v drugem nam izliva sovraštva ni treba poslušati. No, če gremo dalje, policija nastopi v tistem trenutku, ko nasprotnik splava začne groziti, da bo začel ubijati, enako ko začne groziti socialist. Za vse morajo biti merila enaka.

Svoboda izražanja je še kako pomembna. Ne zavrzimo je, ker nas jezijo mnenja, s katerimi se ne strinjamo. Ni vredno.