Robotizacija vojne

Nedavna ameriška študija je napovedala, da bo čez nekaj desetletij bojišče polno avtomatiziranih strojev. Vojne bodo postajale vse bolj domena robotov, od brezpilotnih letal do kopenskih vozil in še teh ne bodo od daleč vodili ljudje, ampak bodo delovala samostojno. S tem bo mnogo manj žrtev med vojaki, mislimo pa si lahko, kako zelo se bo povečala moč tistih, ki bodo bedeli nad takšnim vojaškim strojem in se jim ne bo več treba pretirano ozirati nad človeškim faktorjem.

Že zdaj so vidni veliki premiki na tem področju. Brezpilotna letala, ki jih vodijo na tisoče kilometrov oddaljeni piloti, lahko zbirajo podatke ali napadajo cilje na tleh. Nov ruski tank T 14 Armata je zgrajen tako, da bi lahko v prihodnosti človeško posadko popolnoma nadomestili in bi tako postal samostojno orožje. Glede na to, da se pospešeno dela na uporabnih vozilih, ki ne potrebujo voznika, bodo tudi oborožene sile razmišljale o transportnih vozilih, ki bodo tovor dobavljala brez vojakov za volanom, kasneje pa tudi o helikopterjih in letalih. Celo najsodobnejši del vsakih oboroženih sil, bojno letalo, bi lahko čez nekaj desetletij postalo brezpilotno. V resnici smo na začetku oboroževalne tekme, ko si na tem področju večje sile skušajo nad nasprotniki pridobiti prednost. Sicer gre za leta in leta razvoja, toda če bo šlo tako naprej, bo podoba oboroženih sil že zelo kmalu povsem spremenjena.

Če vam zdaj gredo po glavi podobe iz Terminatorja ali Galactice, je to povsem razumljivo. Težava le, da je ta razvoj zelo težko ustaviti, saj bi ga morali ustaviti vsi. Če bi ga ustavili le eni, drugi pa ne, bi prvi namreč kmalu bili v podrejenem položaju, tega pa si nihče ne more privoščiti. Sploh velike sile ne.

Tako bo bržkone odprto pismo tisoč strokovnjakov s področja robotike, v katerem so posvarili pred oboroževalno tekmo na področju vojaške umetne inteligence, naletelo na gluha ušesa. Pismo, ki so ga predstavili na mednarodni konferenci o umetni inteligenci v Buenos Airesu, so med drugim podpisali Stephen Hawking, Elon Musk in Steve Wozniak. V njem so zapisali, da je ‘tehnologija umetne inteligence dosegla točko, ko je uporaba avtonomnih oborožitvenih sistemov – praktično če ne legalno – izvedljiva v nekaj letih, ne desetletjih, pri čemer je tveganje veliko: avtonomni oborožitveni sistemi so bil opisani kot tretja revolucija v vojskovanju, po smodniku in jedrskem orožju.’

Musk in Hawking sta posvarila, da je ‘umetna inteligenda naša največja grožnja’  in bi njen razvoj ‘lahko pomenil konec človeštva.’

Kot že zapisano, to oboroževalno tekmo bo težko preprečiti, razvoj samostojnih strojev, ki bodo opravljali številna dela pa se bo tako ali tako nadaljeval tudi v civilnem sektorju. Pojavilo se bo tudi upanje, da bi nadomeščanje vojakov s stroji lahko pripomoglo k bolj humanim vojnam, vendar je tudi to prazno upanje, saj bo vse odvisno od tistega, ki bo orožje nadzoroval. Še več, kakor nam kaže uporaba brezpilotnih letal, je na tak način možno voditi vojne v senci, katerih se domača javnost skorajda ne zaveda, saj domov ne prihajajo trupla padlih vojakov, mediji pa skušajo o napadih čim manj poročati.

Pozor, stroji prihajajo, da vam vzamejo vaše službe!

Bili so časi, ko so napovedovali prihodnost z veliko manj dela, s 30 urnimi delavniki ali še manj, z množicami, ki bodo v službo hodile le za kakšne štiri ure. Prihodnost, ko bo tehnološki napredek tako radikalno zmanjšal potrebe po delovni sili, da zaposlitev preprosto ne bo več toliko. Zlato dobo, ko bo obilje enostavno dosegati.

Ti časi bi morali glede na napredek že zdavnaj nastopiti, a bolj kot ne, se zdi da morajo ljudje delati vedno več, če hoćejo normalno živeti. Nič ne pomagajo stroji v tovarnah avtomobilov, nič kmetijstvo, ki z nekajkrat manj zaposlenimi lahko proizvede nekaj veliko več hrane, nič računalniki, ki bi naj poenostavili delo v pisarnah. Pri tem moramo vedeti, da so pogoji, da bi po standardu tridesetih let prejšnjega stoletja vsi živeli v obilju, že zdavnaj doseženi. Za takšen standard bi res lahko delali mnogo manj, a vmes je napredek šel tako zelo naprej, da nihče več ne bi bil zadovoljen. Niti s standardom šestdesetih let prejšnjega stoletja. Še s standardom osemdesetih ne več.

Ameriško podjetje Delphi bo 22. marca na pot od New Yorka do Kaifornije poslalo vozilo, ki lahko vozi brez voznika. Razen, ko bo treba z avtoceste in bo delo prevzel voznik, bo peljalo samo. Podjetje Delphi, ki se ne ukvarja s proizvodnjo avtomobilov, je za platformo svojega poskusa vzelo Audi SQ5. Prispevalo bo elektroniko, senzorje, potrebne za podvig, s katerim bo zbiralo podatke za nadaljnji razvoj. Ta poskus je le še eden v seriji mnogih, na ceste spraviti povsem avtonomna vozila in prihaja čas, neizogibno, ko bodo avtomobili lahko vozili sami. Bolj pomembno za tole razmišljanje, ko bodo tovornjaki in avtobusi lahko vozili sami.

Kaj bo potem z vozniki avtobusov in tovornjakov? Ko bo nastopil trenutek, ko bo investicija v napreden tovornjak, ki lahko vse opravi sam in ne potrebuje obveznih postankov, postala nižja od investicije v voznika, četudi ta prihaja iz revne države in ga je mogoče izkoriščati in mu plačevati mizerno plačo, bodo podjetja začela nabavljati samostojne tovornjake. Nekaj delovnih mest bo izginilo, nadomestilo jih bo manjše število serviserjev in voznikov, ki bodo kdaj vskočili, ko bo stroj pokvarjen, ali kaj podobnega.

Takšen trend nadomeščanja preprostih del vidimo že zelo dolgo. Tudi zato povsod pada odstotek zaposlenih v industriji in kmetijstvu in raste v storitvah, pri čemer se moramo začeti spraševati, če vse te storitve res potrebujemo. Vraga, še marsikaterega industrijskega izdelka v resnici ne potrebujemo, a nas industrija preko oglasov prepričuje, da so življenjskega pomena. Na tak način smo že zasužnjili mlade generacije s prenosnimi telefoni, ki postajajo vedno bolj zmogljivi. Čeprav jih resnici na ljubo v takšni obliki 90% niti ne potrebuje.  Mogoče kak poslovnež, ne pa otroci.

Kapitalizem za svojo rast potrebuje vedno nove potrebe in zato jih vedno znova ustvarja. Kar je veljalo za obilje pred desetletji, danes velja za življenjsko potrebo in ljudje se počutijo vedno revnejše, čeprav to niti niso. To daje gospodarstvu možnost, da se širi, s tem pa tudi zaposluje. Če ne more več v kmetijstvu in industriji, lahko vsaj v storitvah. Na podoben način deluje tudi država, ki vedno bolj širi svojo birokracijo, čeprav ni nobene potrebe in s tem zaposluje vedno več ljudi in tako zmanjšuje število nezaposlenih. Vedno novi zakoni, pravila, agencie za vsako malenkost, razne službe, ki jih od jutri naprej nujno potrebujemo, čeprav za njih pred leti še nihče slišal ni, s tem se zaposluje tudi vedno več ljudi. V bolj militariziranih družbah prihaja do vojn proti kriminalu, zaradi česar je policistov vedno več in nadzor vedno hujši in do intervencij v druge države, zaradi česar ostajajo velike potrebe po vojakih.

 photo adr_zpsblgysyhg.jpg
Ilustracija Erik Drooker

Na eni strani imamo pritisk za zmanjševanje delovnih mest, na drugi strani pritisk, da se jih ustvarja. Na eni strani gospodarstvo želi s čim manj stroški ustvariti čim več in s tem povečati dobiček, zaradi česar se tudi krči število zaposlenih, na drugi strani  mora biti zaposlenih z dobrim zaslužkom čim več, da lahko taista podjetja svoje izdelke prodajo in zato morajo investirati v prihodnost, v nove programe, ki prinašajo nove izdelke in s tem nova delovna mesta.

Prav zaradi takšne dinamike, ne moremo napovedati, ali bo v naslednjih desetletjih prišlo do krize ustvarjanja delovnih mest in do zelo visokih stopenj brezposelnosti. Kaže, da bi do tega lahko prišlo zaradi vedno bolj učinkovitega dela v gospodarstvu in pritiskov na države, da manjšajo svoje obsege delovanja, toda po drugi strani ne poznamo meje zasičenosti prebivalstva z vedno novimi izdelki, ki jih nujno morajo imeti. In best online casino to vse ob velikem odstotku prebivalstva, ki si lahko privošči vedno manj. Tega sobivanja večine, ki ima relativno veliko in manjšine poražencev, ki živijo v bedi, ne smemo pozabiti. Če se manjša vloga države pri skrbi za te poražence, se njihov položaj smao še slabša.

Sam predvidevam, da bomo v prihodnosti videli zelo veliko nestabilnosti, tako gospodarske, kot politične, ker bo sistem, kakršnega imamo, zaradi tehnološkega napredka in spreminjanja razmer moči v svetu, pokal po šivih. Kitajci ne bodo hoteli v nedogled proizvajati cenenih izdelkov, druge države jim bodo sledile, s čimer bo položaj visoko razvitih zahodnih držav slabši kot je danes. Vedno več se bo proizvajalo drugod in delovna mesta bodo izginjala, varovanja domačega gospodarstva pa v tem globaliziranem svetu ljudje z močjo in vplivom nočejo dopustiti. Ker prevladuje ideologija šibke države, ki da se naj čim manj vmešava v delovanje gospodarstva, čim manj skrbi za potrebe državljanov, bo zasebni sektor vedno močnejši, s čimer bodo poraženci tekme v vedno slabšem položaju, saj ne bo več toliko varnostne mreže socialne države, da poskrbi zanje. Ker bo teh ljudi veliko, bodo v političnem boju pridobivale bolj radikalne alternative, s čimer bo prihajalo do političnih pretresov. Medtem ko bo za tiste uspešne in dobro povezane denarja vedno več, bo za tiste, ki bodo le marljivo delali kje nižje na lestvici ali dela sploh ne bodo imeli, napredek zelo počasen, ali pa ga sploh ne bo. Njihovo nezadovoljstvo bodo le še okrepile vedno nove umetne potrebe ustvarjene s strani gospodarstva, ki bo skušalo prodajati nove izdelke in storitve. Če so danes za normalen razvoj otrok potrebni računalnik, mobilni telefon in šolski izleti, bodo jutri mogoče vsajeni čipi in zapestne ure, ki lahko projicirajo podobe na steno ali kar v zrak. In podobno.

Moja predstava prihodnosti je majhna elita ljudi, ki so nesramno bogati, zadolžen srednji sloj, ki dela po deset ur na dan ali več, da si lahko privošči najnovejše tehnološke igračke in udejstvovanje, ko dobijo tistih nekaj dni dopusta, v vedno novih aktivnostih in velik sloj revnih, ki težko najdejo zaposlitev, ali pa so zaposleni in kljub temu revni. Nekako 5% – 55% – 40%. Ti revni, posebej moški, bodo najbolj nevaren del prebivalstva, pripravni za radikalne nove ideologije. Prav zaradi tega bo v prihodnosti še mnogo bolj kot zdaj, pomembna kombinacija video igric, pornografije in raznih mamil, da se jih čim bolj otopi, ko se jim jemlje možnosti za dobro plačane zaposlitve in jih napredek žensk dela vedno bolj nezanimive za nasprotni spol. Ampak to je že tema za nek drug razmislek.

Rop na Cipru

Takšne odločitve vedno pridejo z navidez modro obrazložitvijo, ki krivi žrtve. Grki so že ves čas lenuhi in zaradi njih se zapravlja denar poštenih davkoplačevalcev iz severne Evrope. Španci in Italijani prav tako. Za Ciper velja drugo opravičilo. Tja denar nosijo samo Rusi in drugi pogoltneži iz Evrope, ki iščejo davčno oazo. Vidite, vse je čisto jasno. Lenuhi in barabini so na koncu kaznovani. Problem je le, da je teh očitno vedno več, vsaj južna Evropa, bolezen se širi tudi v Slovenijo, Francijo in Veliko Britanijo, le da v  rahlo drugačnih oblikah. Povsod sami lenuhi, ki jih mora modro vodstvo ECB, IMF in Evropske Komisije naučiti, kako morajo živeti.

Toda v resnici ni čisto tako. Dolžniške krize so v številnih državah v katastrofo spremenila prav zdravila, ki so jih predpisovali bolnikom. Zdravila, ki so uničila lokalno gospodarstvo, medtem ko so dolgovi ostali. Nad lenobo so se spravili z večanjem brezposelnosti, predvsem med mladimi. Nad gospodarsko krizo s krčenjem investicij in potrošnje, kar je dotolklo gospodarstvo in zmanjšalo prilive v proračun. Na Cipru zadnje odločitve o pogojevanju pomoči bankam v vrednosti 10 milijard evrov, s takojšnjim zasegom skoraj deset odstotkov vrednosti depozitov za tiste bogatejše in 6,75 odstotkov za tiste revnejše, ne smemo razumeti kot napad na davčno oazo, ampak kot jemanje denaja, kjer se ga še da dobiti. Tiste z manj denarja seveda takšni ukrepi bolijo bolj, kot tiste z več. Še bolj pa je nevarna izguba zaupanja. Če niste več prepričani, da bodo vaši prihranki na banki varni, boste še tja nosili denar? Ali pa ga boste obdržali kar doma. Ali pa ga naložili kam drugam, kjer takšnih pretresov ne bo?

Zdaj, kdo bi rekel pa saj ti strokovnjaki vendar niso tako neumni, da tega ne bi razumeli, da že imajo racionalne razloge, zakaj tako delujejo. Res? Po vseh teh letih potapljanja evro območja, ti ljudje res vedo kaj delajo? Kako nizko še moramo iti? Jemanje za mnoge težko privarčevanega denarja kot reševanje krize? denarja, ki bi naj bil varno shranjen na banki? Kako pa vemo, da Slovenci nismo naslednji? Moj nasvet vsakomur v Sloveniji v tem trenutku, če ima na banki malo več denarja, bi bil da ga čim prej dvigne, drugače bo lahko potem enkrat avgusta ali septembra, ko bomo najbližje bankrotu,  pri poročilih ves živčen spremljal debato o tem, ali mu naj takoj odzvamejo 6 ali 3% ali se ga naj povsem usmilijo, kakor gre zdaj razprava na Cipru.

 

 

Je tehnična vlada res rešitev?

Ob pozivih k odstranitvi političnih elit, ki nam vladajo, se tu in tam sliši tudi pričakovanje, da bi nam bolje vladala tehnična vlada sestavljena iz strokovnjakov. Pa bi temu res bilo tako, ali pa mar ne gre še za eno zablodo, še za en prazen up, ki ne upošteva realnosti sveta? Tudi ti strokovnjaki morajo od nekod priti in zelo težko, da ne bi s seboj prinesli svojih vrednost, svojih pogledov na svet, ideologije, ki jih vodi v življenju, na podlagi katere bi potem sprejemali odločitve.

Poglejmo si le sosednjo Italijo. Po Berlusconijevem obdobju, ki v marsičem spominja na slovenske razmere, je na vrsto prišel tehnokrat. Neizvoljeni Mario Monti. Lahko bi rekli, da je Italija dobila vlado, ki bi jo naj rešila iz krize. In res, veliko je bilo pohval na račun Montijeve vlade, le da, no, če Italijo pogledamo pobliže, vidimo da kakšnih posebnih razlogov za pohvale v resnici ni. Vse kar je, je zasledovanje strategije zategovanja pasov v nekem norem upanju, da bo to odpravilo dolžniško krizo in enkrat, čez mnogo mnogo let, kajti zdaj temju ne kaže tako, zagnalo novo gospodarsko rast.  Italija je namreč v recesiji, njena zadolženost glede na BDP se povečuje in je presegla 120%, medtem ko se je proračunski primanjkljaj komaj spustil pod 4%.  Brezposelnost je narasla na 11%.

V takšnih razmerah se nam obeta povratek Berlusconija in padec Montijeve vlade. Berlusconijeva stranka je namreč neizvoljenemu tehnokratu odrekla podporo, kar bržkone pomeni njegov konec. Bo pa še kot zadnje dejanje skozi parlament skušal spraviti še en sveženj ukrepov, ki bi naj zadovoljili mednarodne finančne trge.

Kaj nam to pove o strokovnjakih? To, da so lahko takšni in drugačni in paziti moramo, koga mislimo s kom zamenjati, da ne bi na koncu prišli z dežja pod kap. Znebiti se korumpiranih politikov zveni prav lepo, toda kdo pride na njihovo mesto? Mar tisti, ki bi jih nadomestili, ne bi imeli svojih lastnih političnih ambicij? In če že ne bi kradli, ne bi zasledovali rešitve, za katere bi menili, da so edine pravilne? Problem je, da lahko ljudje, ki zvesto sledijo svojim prepričanjem in skušajo storiti čim več dobrega, na koncu razmere še poslabšajo. Ne, naivna vera v strokovnjake ni na mestu.

Na mestu pa je svarilo pred iskanjem poceni bližnjic. Politični sistem predstavniške demokracije s političnimi strankami, kot ga poznamo, ima vsekakor celo vrsto pomanjkljivosti, a v marsičem odslikava realno stanje naše razdeljenosti, ko gre za iskanje rešitev za težave, ki nas tarejo. Ne mislimo vsi isto in če se eni skupini ljudi nekdo zdi spodoben strokovnjak, ki naj konča s slabimi odločitvami politike, se drugi skupini utegne zdeti navaden bedak, ki bo storil več škode, kot koristi. Prav zato je morebiti bolje vztrajati pri boju političnih strank, ki pa naj s svojimi programi in z delovanjem prepričajo čim več volivcev, da resnično dobro delajo. Če se stare politične stranke pokvarijo, jih je vedno mogoče nadomestiti z novimi, če so nekateri politični akterji na sceni predolgo, se lahko išče nove obraze.