Izrael in njegovi nedemokratični sosedi

Ko je leta 2007 v Gazi slavil Hamas in je s tem prevzel nadzor nad tem majhnim, a gosto poseljenim območjem, je Izrael uvedel neusmiljeno blokado.  Čeprav je do tega prišlo na čisto demokratičen način, torej po volitvah, Izraelci seveda niso hoteli tolerirati radikalne organizacije, ki so jo označili za teroristično. Podobno so se odzvali tudi v številnih drugih zahodnih prestolnicah, sploh v ZDA.

Demokracija ni rešitev težav v odnosih med Izraelom in njegovimi sosedi. Nekateri res Izrael označujejo za edino demokracijo v regiji, a to v resnici niti ni pomembno, saj do nenehnih konfliktov ne prihaja zaradi politične ureditve, ampak zaradi zemlje. Z vsakim novim naseljem, z vsakim kvadratnim metrom palestinske zemlje, ki si ga prilastijo, se sovraštvo poglablja. Jasno je, da je država Izrael ozemeljsko zelo majhna in mora zato za svojo obrambo držati ključne pozicije. To je tudi eden izmed argumentov izraelskega predsednika vlade, Benjamina Netanjahuja, ko noče privoliti v vrnitev na meje izpred leta 1967. S tem bi bila varnost Izraela res ogrožena, a ne danes, ne jutri, ampak enkrat v prihodnosti, ko se bo vojaška moč v primerjavi s sosedi zmanjšala. Za zdaj je pač Izrael vojaška grožnja sosedom, ne obratno.

Do zdaj je bila poseljenost regije z raznimi kralji in dosmrtnimi predsedniki za Izrael koristna. S tem so lahko pokazali na svojo izjemnost. V primeru Egipta in Jordanije in še koga drugega so imeli mir zato, ker so ti diktatorji postali zavezniki ZDA in so s tem ob trpljenju Palestincev mižali na obe očesi. Njihova lojalnost je pač prej kot ljudstvu, kaj šele  Palestincem, veljala ZDA. V takšnem svetu Izrael ni bil resnično ogrožen. Hkrati so se diktature izkazale za nezmožne svoje države dvigniti na višjo raven razvoja, s tem pa tudi ni bilo mogoče nadoknaditi vojaškega zaostanka.

Vse to se vsaj delno spreminja. Revolucije so ponekod bolj, drugod manj uspešne, za Izrael pa sta zelo pomembni tisti v Egiptu in Siriji. Medtem ko je Egipt načelno  do Izraela bil čisto nevtralen, a je na primeru Gaze pomagal pri blokadi, je Sirija delno sovražna, a zaradi svoje šibkosti vedno manjša grožnja, razen ko gre za podporo libanonskemu Hezbolahu, organizaciji, ki ji je edini uspelo premagati izraelsko vojaško silo. Spremembe v Egiptu so že obrodile sadove, saj so Egipčani odprli mejo z Gazo, s tem pa prebivalcem tam olajšali trpljenje, ki jim ga nalaga blokada. Za Izrael bo to gotovo negativen razvoj dogodkov, sploh ker jih nihče ni vprašal za mnenje,  moč Hamasa pa se utegne okrepiti.  Strah, da bo Hamas lahko pridobil več orožja, ni iz trte izvit. Po drugi strani ima demokratičen Egipt potencial postati nova Turčija, torej država, ki bo iskala svojo lastno pot na mednarodnem prizorišču, država, kjer lahko zmerni islamisti prevzamejo oblast na demokratičnih in svobodnih volitvah in potem prispevajo k temu, da se država razvija hitreje. Močan Egipt pa je velikan, s katerim niti Izrael ne more z lahkoto obračunati, če pride do tega.

Demokratične Sirije po drugi strani tudi ni mogoče tako enostavno zavrniti, kot takšne, kot jo poznamo zdaj, torej diktature.  Vsak konflikt bo zato mnogo težje prodati v okvirih agresivnih in zaostalih Arabcev, ki jim povrhu vladajo tirani in majhnega Izraela, ki se le brani. Seveda, takšni podobi v večini sveta že do zdaj niso povsem verjeli.

Nekateri  bodo, če bodo imeli nemiri, ki smo jim zdaj priča, dejansko kakšne bolj globoke posledice,  skušali vse skupaj predstaviti kot pohod radikalnega islamizma na oblast, torej demokratično izvoljene Al Kaide, ki ji je edini cilj z obličja zemlje izbrisati Izrael. V to smer bodo šli tisti komentatorji, ki so jim pri srcu izraelski interesi. Za zdaj kaže, da temu ni tako, a v vojni podob je pomembno, da prepričaš ključno publiko, v tem primeru pa je to ameriška, ki je ključna. Namreč, dokler Izrael uživa ameriško podporo, ima v rokah strateškega partnerja, ki mu lahko vedno pomaga iz zagate. Zato je nujno, da je vedno predstavljen v pozitivni luči, nasprotniki pa v čim bolj negativni.

Če bosta čez kakšno leto ali dve Sirija in Egipt demokratični, svobodni državi, na poti v modernizacijo in če se bosta odločno postavili na stran Palestincev, ju bo doletelo medijsko obdelovanje. Cilj ju bo predstaviti za grožnji in če ne bo mogoče trditi, da nista demokraciji, se bo našla kakšna druga smer napada. Politična ureditev ni ključen problem izraelsko arabskih odnosov, pač pa je to izraelsko palestinski konflikt, ki ga je izrazito težko razrešiti.