Archive for the Category » Slovenija «

Ne Hitler iz naše ulice, ampak le nekdo, ki mora opraviti svoje delo

Žiga Turk meni, da je veliko šefov vseh šefov, ki se izživljajo, ker pač imajo moč na svojem področju, nimajo pa statusa. Jaz nasprotno menim, da se Žiga ne zna vživeti v ljudi, ki jih obtožuje, da so mali Hitlerji z naše ulice.

Njegov zapis prihaja seveda po zapletu na vhodu v sodišče v Ljubljani, ko je pravosodni policist ustavil vrhovnega sodnika Zobca. Ta bi se moral, kot vsi drugi, podvreči pregledu, a je ‘odločno zakorakal proti dvigalu,’kakor se je sam izrazil.  Pravosodni policist bi ga naj zgrabil za nadlaket in odvlekel proti vhodu. Iz tega je nastala cela afera in na žalost je dobila tudi političen pridih, čeprav je šlo le za vprašanje varnosti na eni strani in dostojanstva na drugi, v ozadju pa je skoraj zagotovo bil nesporazum, ko pravosodni policist ni prepoznal sodnika, sicer bi verjetno  pogledal proč. A kako je v resnici bilo, se bo upamo šele razjasnilo.

Žiga Turk trdi, da njegov zapis ne gre toliko samemu dogodku, kot fenomenu na splošno.

Ne, ničejanske volje do moči nimajo samo vrhunski politiki in direktorji, ima jo tudi vunbacitelj v diskoteki, ki odloča, kdo vstopi in kdo ne, čuvaj parkirišča, ki odloča, kje bo kdo parkiral, uradnik na okencu, ki ima pravico zahtevati, da še enkrat, tokrat pa čitljivo izpolnite obrazec, policist, ki ne razume, da se vam mudi na letališče in da bi želeli, da vam na hitro zaračuna kazen, ne pa, da kar se da zavlačuje, snažilka, ki ima pravico zahtevati, da se otroci preobuvajo v mokrem in vlažnem vetrolovu in ne v toplem hodniku, natakar, ki tečnemu gostu pljune v kavo, varnostnik na letališču, ki vam vrže kozmetiko v smeti, ker ste ob pregledu preveč zavijali z očmi, kuharica v šolski prehrani, ki vztraja, da je na meniju piščanec z rižem, govedina pa s krompirjem in naj se otrok ne izmišlja obratno, varnostnik, ki vas ne spusti v trgovino pri izhodu, ampak pošlje na vhod, sprehajalec, ki se ukvarja s tem, ali vaš kuža lahko kaka v gozdu, ne da bi vi za njim pobirali iztrebke …

Po mojem mnenju v resnici ne gre za kakšne komplekse majhnih ljudi, ki na svojem področju ponižujejo drugače močnejše, bogatejše, sposobnejše od sebe. Večinoma se da vse dokaj preprosto pojasniti.

Recimo varnostnik. Dobi nalogo, da preverja ljudi na vhodu. Ni posebej dobro plačan, a zaposlitev to le je. Nov je v službi, ne pozna še vseh. Kaj bo počel? Skušal bo preverjati ljudi in strah ga bo, da ne bi skozi spustil koga, ki ga ne bi smel. Ker, ko bo enkrat to storil in ga bo videl nadrejeni, bo mu verjetno rekel, naj se poboljša, ali pa si najde drugo službo. Seveda bo čez čas samo prijazno pozdravil, ko bo poznal vse zaposlene in jih bo ločil od strank, ampak dokler temu ne bo tako, bo previden.

Ali referentka, ki zahteva čitljiv podpis. Kaj pa, če nečitljiv podpis zanjo pomeni večji problem, kot si njena stranka to predstavlja? Recimo, da dobi dnevno nekaj sto vlog in na koncu ima pred sabo zmazek, iz katerega ne zna razbrati, kdo je podpisan, kje stanuje in kaj hoče. Ima problem. Pride njena nadrejena in ji prijazno pove, naj drugič zahteva čitljiv podpis. Če nadrejena ni prijazna, jo bo opozorila, da nobeno delovno mesto ni za stalno.

Ta varnostnik in referentka sta potem težko Adolf Hitler in Eva Braun. Le svoje delo skušata opravljati.

Seveda so ljudje včasih nadležni, slabe volje, se znašajo nad drugimi. Takšni so lahko varnostniki, policisti, natakarji in tudi tisti, s katerimi pridejo v stik. Vsi imamo kdaj slab dan. Grda beseda da razlog za grdo besedo, arogantna gesta za neprijazen odziv. Toda, ni treba pretiravati, delati drame, ker to ničemur ne koristi. Več je treba razumevanja do drugih, manj vere v lastno pomembnost in enkratnost.

Category: Slovenija  4 Comments

Je v predsedniški tekmi že vse odločeno in je zato tako dolgočasno?

Priznajte, predsedniška tekma je dolgočasna. Včasih se zdi, sploh včeraj na soočenju na Pop TV, kjer so bili le Borut Pahor, Marjan Šarec, Ljudmila Novak in Romana Tomc, da so prav pretirano prijazni. Tudi, ko napadajo, so obzirni in prizanesljivi. Vodijo več ali manj pozitivno kampanjo. Televizijska soočenja so, pričakovano, površna. Še bolj, ko je prisotnih vseh devet kandidatov. Nemogoče je namreč obdelati več tem in hkrati kandidatom dati dovolj časa, da razvijejo svoje misli. Ostanejo kratki in splošni odgovori, iz katerih ni mogoče razbrati vsega, kar bi želeli.

Nekateri mislijo, da smo priča manipulaciji medijev in anket javnega mnenja, da se ljudi namerno skuša uspavati in da se napačno meri podporo kandidatom. Dvomim. Poglejte, jasno je bilo od začetka, da je Borut Pahor favorit. Je pač prijazen, odprt človek, ki nenehno vodi kampanjo. Leta in leta. Na koliko prireditvah je bil, koliko ljudi je gostil v predsedniški palači, zdaj se sprehaja po državi in vsak mu lahko pristopi. Še več, tudi če se mu očita marsikaj, se zna odločno in prepričljivo braniti. Poglejmo si le primer Teš 6, ko je bil še predsednik vlade. Ne morete trditi, da bi on bil kriv za projekt, saj ga njegova vlada ni ne začela, ne končala. Vse kar lahko rečete je, da ni pokazal dovolj zanimanja. Podobno pri obtožbah o pranju denarja v NLB. Spet, trdite lahko, da preveč zaupa svojim podrejenim, ne morete pa reči, da si je sam vtaknil denar v žep. Ker je tako, ga je zelo težko napadati in tudi njegovi protikandidati tega ne počnejo. V včerajšnjem soočenju na POP TV recimo Marjan Šarec ni rekel, da bi bil boljši predsednik, kot Pahor. Rekel je, da bi bil drugačen. Skupaj z drugimi trdi, da bi bil bolj glasen, ko bi videl, da nekaj ni prav.

Pridemo do tega, da je glavna razlika med Pahorjem in njegovimi tekmeci, da je on v imenu ohranjanja miru in nevmešavanja v delo drugih, pripravljen večkrat molčati. Ni ravno nekaj, zaradi česar bi ga večina zasovražila, mar ne.

In tako mu ankete kažejo tako visoko podporo, da bi lahko zmagal že v prvem krogu. Edina prava nevarnost, da mu to ne uspe, leži v nizki udeležbi. Marsikdo bi si lahko mislil, zakaj bi šel na volitve, če bo tako ali tako zmagal. No, ampak to lahko pobere podporo tudi njegovim tekmecev, ki lahko pridejo do enakega zaključka.

Potem je tu Marjan Šarec. Se spomnite, kako so ga takoj na začetku nekateri označili za trdo levico, se mu posmehovali in govorili, da gre za neznanega kandidata, katerega podpora ne more biti tako visoka, kot mu pripisujejo ankete? Zdaj je na drugem mestu, a se ne more premakniti višje od tistih 20 in nekaj %. Šarec je bil cilj nekaj negativne kampanje, a mu to ni posebej škodovalo. Kako pa bi mu lahko škodovalo, da je bil v reji? Samo nekdo ne preveč pameten lahko misli kaj takšnega. Tisto o njegovi navdušenosti nad Hitlerjem pa se že na prvo zgodbo večini zdi kot čista oslarija. Šarec ima toliko podpore zato, ker je na delu levice v vlogi anti Pahorja. Kdorkoli bi padel v to vlogo, bi imel znatno podporo. Vendar pa je jasno, da ima pri tem svojo zgornjo mejo, saj je Pahor pač prav čudovito pozicioniran na sredini in pridobiva podporo obeh taborov in tako tudi levice.

Potem ostaneta še konservativni dami. Njun problem je, da jima je Pahor izsesal podporo. Ankete kažejo, da bi ogromno privržencev SDS, raje kot za Romano Tomc, glasovalo za Boruta Pahorja. Mislijo verjetno, da bo Pahor tako ali tako zmagal in da Romana nima možnosti. Česar res ne bi radi videli, je uspeh Marjana Šarca, človeka, ki so jim ga v njihovih medijih prikazali izrazito negativno. Gre tudi za medsebojni spopad med NSi in SDS, ampak, pozor. Obe kandidatki sta tako prijazni druga do druge, da temu že težko rečemo spopad. Ljudmila Novak je v včerajšnjem soočenju celo med vrsticami povredala, da bi z veseljem sodelovala s SDS pod vodstvom Romane Tomc. Verjamem. Tomčeva se je namreč uspela predstaviti kot spodobna političarka, ki bi znala graditi koalicije in SDS celo pripeljati na oblast. Če bi ji to pustili, seveda. Dovolj dolgo že spremljam delovanje SDS, da mi je jasno, kako zelo nevarno je v tej stranki samo namigniti, da bi potrebovala novo vodstvo. Bliskovito sledi napad.

Morebiti je težava v tej predsedniški tekmi, da preveč kandidatov niti ne kandidira resno in je zmago že prepustila Pahorju. Za Romano Tomc pravijo, da je z nejevoljo privolila v kandidaturo in se še naprej vidi v Evropskem parlamentu. Ljudmila Novak želi okrepiti moč NSi. Boris Popovič testira svoj doseg na državni ravni. Suzana Lara Krause in Angelca Likovič oglašujeta svoji stranki. Prav tako Maja Makovec Brenčič. Andrej Šiško volitve uporablja za lansiranje svojih idej, ki drugače ne dobivajo veliko pozornosti. Edini, ki se še zdi resen, je Marjan Šarec.

Zato se vse skupaj zdi podobno košarkarski tekmi, kjer ena ekipa ves čas vodi s 15 točkami razlike. Čez čas postane vse tako dolgočasno, da preklopiš program. Še posebej, ker se zdi, da so se že vsi sprijaznil z rezultatom.

Category: Slovenija  One Comment

Doba teorij zarot in primitivizma

Američanom, kot da se je zmešalo.  Ruse vidijo pod vsakim kamnom. Ti zlikovci bi naj vplivali na predsedniške volitve in Trumpu tlakovali pot na oblast in zdaj skoraj vsak dan večina medijev, ogromno politikov in navadnih posameznikov išče nove in nove dokaze, da ZDA v resnici vlada Putin. Širijo se teorije zarote in najbolj primitivni napadi na drugače misleče. To se  pravi na tiste, ki mislijo, da Rusi niso vplivali na ameriške volitve, da ZDA pod Trumpom niso fašistična diktatura, ali celo, da bi ZDA in Rusija morali imeti dobre odnose.

Tudi na drugi strani ni nič boljše.  Globalistična elita pripravlja puč, da bo lahko nadaljevala z uničenjem bele rase, pedofili vladajo Hollywoodu, antifa teroristi terorizirajo navadne Američane in feministke uničujejo univerze.

Da, teorije zarote so bile vedno prisotne. Ljudje so verjeli najbolj neumne stvari in so potem o tem razpravljali, sveto prepričani, da imajo prav. Toda, upam si trditi, da tako hudo, kot je zdaj, ko celo ‘resni’ mnenjski voditelji, novinarji in politiki prav tako širijo najbolj neverjetne zgodbe, ni bilo.  Soočeni smo s širjenjem porumenelega žurnalizma, ki se je spremenil v zaslepljen aktivizem, kateremu ni mar resnica, ampak le še čustveni odziv občinstva. Zelo malo jih je, ki bi rekli, ‘počakajte, ni tako hudo, umirimo stvari.’ Skoraj jih ne najdete, ki bi rekli, ‘ vsedimo se za skupno mizo in se pogovorimo. Zagotovo lahko najdemo kakšno skupno točko.’ Ne, ljudje se, zapirajo v svoje milne mehurčke in so vedno bolj le člani nasprotujočih si plemen, ki se neprizanesljivo sovražijo. Mediji in politika to podpirata.

V Sloveniji imamo podoben problem.  Če pogledamo delovanje dela politične desnice, vidimo, kako so ustvarili svet, v katerem so njihovi politiki dobri in plemeniti, vsi drugi pa komunajzarji, rdeče svinje, nesposobneži, ki podpirajo invazijo muslimanskih migrantov in tako dalje. Za velikega sovražnika so razglasili bivšega predsednika Milana Kučana, z njim pa zakulisne sile, ki da vladajo na vseh ravneh, od medijev, do sodstva, od politike do gospodarstva. Skoraj ga ni dneva, ko ne bi trdili, da je država pred propadom. To je svet teorij zarot in najbolj primitivnih napadov na tiste, ki mislijo drugače. No, saj tudi na drugi strani je včasih podobno, čeprav še ne tako hudo. Ampak, poskusite izraziti dvom o smiselnosti popolnega odprtja meja pa boste v trenutku označeni za rasista.

Kam to vodi?

Politika postaja vedno bolj cirkus, mediji pa prav tako. Jeza, sovraštvo in nezadovoljstvo se širijo.  Ljudje pripadajo temu ali onemu taboru, kot bi bili navijači tega ali onega nogometnega kluba, se na spletu spopadajo med seboj z najbolj nizkotnimi oznakami in so vedno manj sposobni dialoga. Včasih se bojim, da bomo kmalu končali s posebnimi trgovinami in gostilnami za konservativce in socialiste, nacionaliste in liberalce, ker se preprosto ne bodo več hoteli videti. Da bodo Janševi podporniki hodili recimo v Tuš, Židanovi v Interspar, Cerar pa jih tako ali tako skorajda nima, ampak recimo da mogoče v Hofer. Ker, doživeli smo še zadnjo epizodo v tej norosti, ko so na družabnem omrežju tviter  desničarji v Lidlu odkrili pivo po imenu Komunajzar in pozvali  k bojkotu. Nakar je nasprotna stran zdrvela v Lidl in vse to pivo pokupila. Tako, samo da so jih še bolj razjezili. Pomislite, pivo!

Mogoče pa bi kazalo nagraditi politike, ki se bolj zmerno izražajo, se odreči časopisju, ki ne zna drugega, kot blatiti in včasih pomisliti, preden koga v komentarju označimo za rdečo ali črno svinjo ali karkoli takšnega, kar nam pač v trenutku jeze pade na pamet.

 

 

Tiste službe se ne bodo več vrnile

Donald Trump je svojo kampanjo gradil tudi na vračanju delovnih mest  v ZDA.   Nič čudnega, če je s tem pritegnil marsikoga, ki je v globaliziranem gospodarstvu izgubil svojo zaposlitev, ker so se lastniki odločili, da bodo svoje dobičke povečali s selitvijo proizvodnje v druge države, od koder potem domov pošiljajo izdelke. V  ZDA so cela območja, ki so padla v revščino, ker je industrija izginila in ljudje na teh območjih zavoljo tega  niso le revni, so tudi jezni in razočarani in si želijo, da bi prišel rešitelj. Četudi je temu ime Donald Trump.

Toda, mar lahko novi ameriški predsednik res vrne izgubljena delovna mesta? Bojim se za njegove podpornike, da le nekaj, vseh pa ne več. Še več, v svetu smo priča procesom, ki lahko izbrišejo mnogo več delovnih mest, kot jih Trump lahko vrne domov.

Resnici na ljubo je Trump že začel s pritiski, ki bodo vsaj nekaj večjih ameriških podjetij prisilili, da svoje proizvodnje ne bodo selila v druge države, ali jo bodo celo vračala. Drugačni trgovinski sporazumi bodo tudi prispevali k temu. Na tak način se bodo v ZDA odpirala nova delovna mesta. Toda po drugi strani smo na začetku novega kroga robotizacije, ki bo zmanjšal število nekaterih zaposlitev in prinesel nova. Prihaja doba samovozečih vozil, v trgovinah bo vedno manj prodajalcev, celo v restavracijah s hitro prehrano bodo ljudi nadomestili stroji. Da ne govorimo o tovarnah.  Celo v kmetijstvu se obeta pohod strojev, ki bodo delovali pod nadzorom vedno manj ljudi. Na kratko, pred nami so časi, ko bo vedno večja težava ustvarjati nova delovna mesta, ker jih bo napredek hkrati zelo hitro brisal. Še več, nova delovna mesta bodo tehnično zahtevnejša, zaradi česar bodo tisti s slabšo izobrazbo in manj uporabnimi znanji, težje našli zaposlitev.

Že zdaj živimo v časih, ko kmetijsto zaposluje zanemarljiv % prebivalstva, počasi pa bo tako tudi z industrijo. Vprašanje, koliko delovnih mest se še da ustvarjati v storitvah, saj bo tudi tam pritisk, da se z manj ljudmi naredi več, vedno večji. Živimo pač v svetu, kjer je dobiček vse.

Zato bo Trump imel velike težave, če bo želel vračati delovna mesta, še bolj bo pa tako z njegovimi nasledniki. To ne velja samo za Američane, seveda, ampak za ves svet.  To nam ne obeta nič dobrega. Nek odstotek prebivalstva bo že živel kot doslej, za mnoge se bodo odprle nove možnosti, veliko ljudi pa bo živelu v peklu začasnih, slabo plačanih zaposlitev, nevedoč, kje bodo dobili naslednji mesec ali leto. Obstaja velika verjetnost, da so bodo stopnje brezposelnosti v prihodnje povečale, to pa s seboj prinaša politično nestabilnost. Že zdaj lahko porast moči raznih alternativnih političnih sil pripišemo prav nezadovoljstvu med delom prebivalstva, ki izgublja v globaliziranem gospodarstvu. Medtem ko elite vse bolj bogatijo, vedno več ljudi ostaja na istem, ali celo izgublja.

Prav zaradi takšnih procesov moramo vedno bolj razmišljati o prihodnosti. Kako bomo živeli? Bomo uvedli univerzalni temeljni dohodek, ali bomo imeli veliko mini služb? Bomo krajšali delovni čas, bomo vse pustili enako, ali ga celo podaljševali, v upanju, da bomo z vedno več dela in več potrošnje ubežali krizi? Jasno je le to, da do sprememb bo prišlo, da do teh že prihaja. Jasno je, da mnogo delovnih mest ni več mogoče vrniti, ker zanje ni več potrebe. Ne v ZDA, ne v Mehiki, ne v Sloveniji.

Category: Slovenija, Svet  One Comment

Pahor kontra Pahor

Leto 2017 nam proti svojemu koncu prinaša volitve za predsednika republike. Eden izmed kandidatov je že znan. To je Borut Pahor. Tisti Borut Pahor, za katerega se zdi, da že ves čas svojega predsedovanja izvaja predvolilno kampanjo. Zaradi česar je tudi tarča številnih napadov.

Nič ne de, njegova podpora je kljub napadom zelo visoka in v boj za ponovno izvolitev bo lahko šel s prepričanjem, da je zmaga na dosegu roke.

Predsednik republike v Sloveniji nima veliko pooblastil. Dejansko gre za simbolno funkcijo, ki nekako nadomešča monarha. Prava moč leži v rokah predsednika vlade in njegovih ministrov. Zaradi tega tudi ni veliko tega, kar lahko predsednik republike počne. Ostane mu veliko časa, da svojo funkcijo prilagodi svojim željam in Borut Pahor je to tudi storil. S tem, da se je ves čas skušal približati navadnim državljanom. In je kosil, barval, se udeleževal številnih prireditev, tvital, se fotografiral in tako naprej.

Njegovi nasprotniki ga zaradi tega kritizirajo. Ne le, ker da izvaja nenehno predvolilno kampanjo, ampak ker se nedostojno obnaša.  Pogosto pri tem izpadejo prav besni, sploh ker vsakokratna merjenja priljubljenosti kažejo na to, da njihovi napadi ne delujejo in Boruta Pahorja ljudje imajo le še bolj radi. Tudi, če kdaj naredi kakšno neumnost.

Poskusa približati se navadnim državljanom ne morem obsojati. Če bi to počel, bi bil pač elitist, ki bi verjel, da je oblast samo za nekatere, redke, dobro povezane, ki se morajo potem družiti s sebi enakimi in na navadne ljudi gledati zviška. Bojim se, da je veliko napadov na Pahorja prav zaradi tega. Ker je na delu nekakšen slovenski elitizem, ali vsaj poskus, ko se nekateri pač skušajo dvigniti nad večino, da se potem lahko bolje počutijo v svoji koži.

Kdor veliko govori, se veliko izpostavlja, neizbežno naredi tudi kaj neumnega. Na napake je seveda dobro opozarjati, ne pomeni pa to tudi, da je modro obsojati in nekomu zaradi tega že kar zapirati vrata.  Odvisno, koliko je teh napak. Odvisno, kaj recimo nek politik dejansko predstavlja. Pahorja so skušali  nekem trenutku predstaviti malodane kot malopridnega seksista, ker je opletal z nekimi miškami, čeprav je že na daleč jasno, da to seveda ni.

V resnici s predsedovanjem Boruta Pahorja niti ne moremo biti pretirano nezadovoljni, kar očitno meni veliko Slovencev. Zato, ker preprosto ne more narediti velike škode. Kot je lahko naredi recimo predsednik vlade. Ker gre za položaj, ki je relativno nepomemben. Ocenjujemo lahko njegov slog, kakšno izjavo, drugače pa pač mora delati to, kar pač mora.  Truditi se mora, da deluje čim bolj spravljivo do vseh, da ne poglablja razkolov v naši družbi, da se prijazno nasmiha svojim političnim sopotnikom in diplomatom in predsednikom iz drugih držav in tako dalje. Da podpiše kaj, kar pač že po funkciji mora podpisati. Gosti kak posvet, s katerim odpira pomembna vprašanja.

Drugih kandidatov za predsednika republike na letošnjih volitvah še ne poznamo. Jasno pa je, da ima Borut Pahor ogromno prednost. Je namreč že na položaju in je zelo priljubljen. Napadi nanj ne delujejo, še več, številne kritike mu dajejo le še več brezplačne pozornosti. In ljudje očitno manj verjamejo kritikom, kot njemu. Ne smemo niti pozabiti, da je Slovenija zelo majhna država. Ko vam predsednik republike pride na otvoritev vrtca, tega ne pozabite takoj. Pokaže vam, da mu je celo mar. Za razliko od koga, ki ga zanimate le dva meseca pred volitvami, ko se bo gospod resni kandidat tudi pojavil na vsaki vaški veselici in trdil, da je med drugim, ljudski človek, Borut Pahor to počne redno.

Da, Boruta bo letos težko premagati.

 

 

 

 

Napad na lažne novice le uvod v cenzuro

Po zmagi Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah, se je številnim komentatorjem po večjih medijskih hišah povsem snelo. Kako se jim tudi ne bi. Prav te volitve so največji dokaz, da je čas, ko je nekaj velikih lahko ustvarjalo javno mnenje, minil. Nič niso pomagali nenehni napadi na republikanskega kandidata za predsednika ZDA, nič smešenje, žaljenje, hude obtožbe, še manj uradna podpora njegovi protikandidatki.

Tisti, ki smo bolj pozorno spremljali ameriški predvolilni cirkus, smo vedeli, da je tekma tesna. V ameriškem političnem sistemu, je večina držav že tako ali tako na strani demokrata ali republikanca, odloča se v nekaj ključnih državah. Na voljo je bilo veliko anket javnega mnenja in od daleč se je videlo, katere so pristranske. Če vam nekdo en dan trdi, da Hillary Clinton vodi za 12%, v nekaj dneh pa ta prednost pade na vsega odstotek ali dva, potem veste, da je nekaj narobe. Še posebej, če imate druge ankete, ki vam konstantno kažejo na veliko izenačenost.

Vsi ti mediji, ki so nenehno lagali, da Donald Trump nima nobene možnosti, ki so prav z grozo v očeh spremljali razplet predsedniške tekme, ne bodo odgovarjali za svojo pristranskost ali nesposobnost. Namesto da bi kak komentator ali novinar izgubil službo, se je začel veliki napad na lažne novice, ki da so Donaldu Trumpu pomagale do zmage. V smislu, napad je najboljša obramba. Zdaj se namreč nihče ne sprašuje, čemu so dobri novinarji, ki ne znajo razbrati, kam se ameriško volilno telo nagiba, ali celo namerno lažejo, da bi zavajali javnost, ampak je polno razprav o tem, kako preprečiti, da bi se širile lažne novice.

Tukaj ne gre za napad na lažne novice. Ne, jasno je, gre za poskus branjenja položaja nekaj medijev, sploh levo ali liberalno usmerjenih. Gre hkrati tudi za poskus, da se čim bolj zmanjša moč zunanjih vplivov, recimo ruskih medijev.  Nekateri bi pod pretvezo resnicoljubnosti, najraje uvedli cenzuro.

Kar se je v preteklih letih zgodilo je, da nam je internet postregel z veliko načini, kako lahko širimo svoje mnenje, pridobivamo informacije, razpravljamo, delimo. To je privedlo do poplave forumov, blogov, spletnih strani, profilov na družabnih omrežij, preko katerih množica posameznikov vstopa v polje, kjer so prej monopol imeli časopis, radio, televizija. Če je prej širjenje informacij potekalo od zgoraj navzdol, recimo od komentatorja v časopisu bralcu, so zdaj meje zabrisane. Na internetu so hkrati vsi ustvarjalci vsebin in njihovi potrošniki, vsebine pa se delijo sem ter tja. Vedno manj je centralnega nadzora nad tem, kaj navadno ljudstvo sme brati, poslušati, gledati in na koncu vedeti, vedno več je drugačnih mnenj.

Stari mediji (recimo jim tako), so zgroženo ugotovili, da je njihova moč skoraj povsem izginila. Hvalili so se, da so čuvaji resnice, četrta veja oblasti, globoko v svojih srcih so menili, da imajo v družbi pomemben status. Da lahko, če tako želijo, z ostrimi kritikami, pokopljejo tudi politike. Da lahko odločijo volitve. Ali referendume. Toda kakšen šok, ko se je to izkazalo za neresnično. Da jim ogromno ljudi sploh ne zaupa več, da se jim številni celo posmehujejo.

Kaj storiti? Zdi se, da mnogi razmišljajo o onemogočanju konkurence, kar množice ljudi na spletu, ki pišejo in govorijo, kar jih je volja, predstavljajo. Najprej s cenzuro na družabnih omrežjih. Potem z resolucijami o boju proti ruski propagandi. S povezovanjem alternativnih spletnih portalov z ruskimi obveščevalci. Z napadi na ‘sovražni govor’. Z zapiranjem sekcij za komentarje. In tako dalje. Cilj ni resnica, cilj je povrnitev statusa, povrnitev moči. Če se pomete s konkurenco, tako gre ta misel, bodo le medijske elite imele moč vplivati na javno mnenje.

Zveni malo kot moderna Turčija ali Kitajska? Da, zagotovo. V Turčiji tudi izklopijo twitter in facebook, kadar se oblasti to zdi primerno. Vsi vemo, da gre za cenzuro in onemogočanje svobode govora. Le pri nas bi nam radi ukinjanje profilov ljudi, ki izražajo preveč radikalno drugačna mnenja, radi prodali kot nekaj dobrega.

Nihče ne trdi, da organi pregona ne bi smeli preganjati pozive k nasilju. Da zasebna podjetja, kot sta twitter in facebook ne bi smela onemogočati uporabnike, ki drugim grozijo. Toda tukaj gre za nekaj drugega, za željo, da se ustavi poplavo drugačnih mnenj. Bodisi, da gre za begunce in migrante, brexit, ameriške predsedniške volitve, vojno v Siriji, karkoli…. Nihče ne bi preganjal časopisja z več desetletno tradicijo, če bi zavajali, nihče ne bi problematiziral televizije, ki bi javnost z manipulacijami pripravljala na vojno kdo ve v svetu. Le konkurenco bi radi onemogočali.

Živimo v nevarnih časih. Čustvena reakcija na izgubo statusa v družbi je normalna. Kar ni normalno, so vedno bolj radikalni pozivi k cenzuri. Seveda, vse to poteka prikrito, kajti kdo bi pa rad priznal, da se ne more kosati na trgu mnenj in novic in hoče na silo ustaviti konkurenco. Ne, raje blebeta nekaj o lažnih novicah in o potrebi po regulaciji, da se ‘neumne raje’ ne bo dalo tako poneumljat. Nič presenetljivega ne bi bilo, če si ta ‘resni mediji’ ne bi skušali priboriti še kakšne dodatne državne subvencije, da bi lahko razširjali svojo resnico. Kar bi stalo davkoplačevalce. Še večja nevarnost je v tem, da lahko končamo z resnimi poskusi omejevanja svobode izražanja. V modernem svetu to seveda ne bo delovalo, bo pa vsekakor neprijetno.

Category: Slovenija, Svet  4 Comments

Pred predčasnimi volitvami – novi obrazi in stara politika

Bomo imeli zaradi razprtij okoli ministrice za zdravje v vladajoči koaliciji, predčasne volitve? Ne vem. To je odvisno od članov koalicije. Besede, ki letijo sem ter tja, kažejo na hujše zaplete. Toda po drugi strani v tem trenutku nobeni od članic koalicije ni najbolj modro siliti na volitve. Podpore nimajo ravno visoke.

Preveč vprašanj je, da bi mogli napovedovati, kakšen bi bil razplet predčasnih volitev, recimo čez pol leta. Vemo, da bi SDS pobrala svoj delež, glede na udeležbo na volitvah, tam med 20 in 30%. Pri vseh drugih je stanje mnogo bolj nejasno, ker nimajo zagotovljene podpore volilnega telesa v večjih odstotkih. Ni tako, da lahko recimo SMC računa z bazo 15% , ki bodo v vsakem trenutku glasovali zanje. Le kako, če pa gre za instant stranko. SD ima organizacijo in tradicijo, ima pa tudi močnega konkurenta v ZL. DeSUS je še na najboljšem, ker bodo nekateri upokojenci pač po defaultu glasovali zanje. Ampak napovedovati odstotke je vseeno zelo težko. Potem je tu še možnost novih instant strank. Violeta Bulc ali Pirc Musarjeva? Primc? Balažic? In kaj je s SLS? Z Zoranom Jankovičem? Alenka Bratušek se medtem zdi odpisana.

Iti na volitve je za stranke koalicije zelo tvegano. Ne morejo vedeti, v kakšnem stanju bodo potem. Lahko, da v poraznem. Karel Erjavec lahko sicer še vedno računa, da bo našel mesto v koaliciji s SDS in NSi.

Poizkus z novimi obrazi se je izjalovil. Instant stranke imajo že v osnovi veliko težavo, da niso dodelane, da nimajo dovolj kadra, imajo slabe programe, skorajda nič izkušenj v umetnosti politike. Nič nepričakovanega ni, da se vsaj v začetnem obdobju potem soočajo s številnimi težavami. Ni dovolj preverjana kadrov in vrine se marsikateri nebodigatreba in potem zakuha afero. Kadrov že tako ali tako ni dovolj in vsaka izguba ministra je velika težava, ker ni ljudi, ki bi ga nadomestili. Preden se vam takšna stranka nauči voditi državo, jo že odnesejo volitve in čas je za spet nove obraze. Mislimo si lahko, da če bi recimo Violeta Bulc ustanovila liberalno stranko in potem zmagala na volitvah kot novo upanje, da bi kmalu doživela usodo Mira Cerarja. Preden bi si ustvarilia preverjeno ekipo in se naučila krmariti po kalnih vodah slovenske politike, bi ji podpora strmoglavila in na koncu bi jih šah mat dal kakšen koalicijski partner.

Slovenci smo zelo nepotrpežljivi in radi zamerimo. V politiki to še posebej velja, razen v primeru SDS. Kje so zdaj Gregor Golobič, Katarina Kresal, Gregor Virant, Radovan Žerjav? Kako je z Alenko Bratušek? V resnici niso bili tako slabi politiki, da bi jih morali povsem odpisati, a ko Slovenci zamerijo, je konec. Karkoli že naredijo takšnega, da si prislužijo jezo državljanov. Zavedati se moramo, da imamo prav zaradi te lastnosti večjega dela državljanov, da so pripravljeni povsem obrniti hrbet političnim strankam, če se jim zamerijo njihovi predstavniki, pojav instant strank. Ker skorajda ni mogoče z isto stranko in z novim voditeljem prepričati ljudi, naj volijo zanje. Lahko pa ustanoviš novo stranko z novimi obrazi in potem naprej vodiš podobno politiko. Vprašanje le, kako dolgo lahko to počneš.

To, menim, je velik problem slovenske demokracije. Za stabilnost sistema in tudi za njegovo učinkovito vodenje, so potrebni izkušeni politiki. Takšni, ki so na sceni že kar nekaj časa. Ki vedo, kako sistem deluje in kakšne ljudi potrebujemo, da se kaj spremeni. Ki tudi vedo, kakšni napori so potrebni, da se reformira recimo zdravstvo ali sodstvo in lahko to dolgoročno tudi izpeljejo. In za marsikaj v tej državi je potrebno veliko časa in napora, da se spremeni. Ker nismo največja država, tudi nimamo neskončnega bazena ljudi, ki jih lahko po mili volji nastavljamo na pomembne položaje. In potem zamenjujemo. Tudi ministri se morajo znajti na svojem področju, okoli sebe morajo imeti ljudi, ki jim lahko zaupajo in s pomočjo katerih lahko kaj spremenijo. Zato tudi ti ljudje potrebujejo svoj čas.

Kar trdim, je nekaj, s čimer se bo malokdo strinjal. Da ne moremo kar tako v neskončno iskati nove in nove obraze, medtem pa zavračati vse, kar nas po kakšnem letu vladanja razočara. Ker bo posledica, da bodo tisti, ki jih bomo kot najnovejše rešitelje ustoličili na oblast, kmalu izgubili vso podporo, hkrati pa ne bodo imeli časa, da kaj spremenijo. Ker se niti osnov vodenja države ne bodo nikoli naučili. Posledica nenehne kritike bo tudi, da se v politiko ne bo hotel podati nihče normalen, da bodo tja silili samo brezobzirneži, ki bodo pripravljeni prenašati medijske napade, da si bodo le prigrabili dobiček zase, potem bodo pa pač odšli. In to bo vedno hujše.

Saj razumete: Miro Cerar je tudi prišel kot rešitelj, zdaj pa se mu večina državljanov posmehuje, češ da je cmerar. Kdo drug, ki bi morebiti razmišljal, da bi šel v politiko in delal za skupno dobro, bo dobro premislil, če je pripravljen, da bodo čez nekaj časa vsi pljuvali po njem.

Ne trdim, da politikov ne smemo kritizirati. Seveda jih moramo. Ampak so pa tudi meje dobrega okusa in je sposobnost, da nekoga podpreš tudi, če se v čem ne strinjaš z njim. Da tehtaš njegove pluse in minuse in mu tudi daš drugo priložnost. Da mu ne zameriš tako zelo, in stranki v kateri je z njim, da ga le še sovražiš in ihtavo iščeš novega rešitelja. Da se zavedaš, da so politiki zmotljivi in nepopolni kot vsi drugi, da potrebujejo svoj čas in da delajo napake. Ko je napak absolutno preveč, se jim obrne hrbet, ne dela pa se velikih afer iz vsake težave.

To velja za vse politične stranke, ki jih v tej državi imamo in jih še bomo imeli. Novi obrazi so dobrodošli, toda potrebujemo tudi karierne politike, ki vedo, kako voditi to državo. Pred morebitnimi predčasnimi volitvami, bi bilo dobro o tem vsaj premisliti.

Zakaj mediji o trpljenju enih ljudi poročajo, o trpljenju drugih pa ne?

Svet je obkrožila fotografija dečka iz uporniškega dela Alepa, kakršnih na spletu najdete še veliko. Vprašati se moramo, zakaj zdaj, zakaj ta fotografija? Ni namreč sumljivo, da se nikoli, ampak res nikoli, ne pojavi nobena fotografija ranjenih otrok iz vladnih delov Alepa ali od kod drugod iz Sirije? Da medijev preprosto ne zanima pogled vladne strani, da so pomembni le uporniki?

V Donbasu so skoraj vsak dan na sporedu topniška obstreljevanja. Trpijo tudi otroci. Kljub temu se po spletu in v medijih viralno ne razširi fotografija tamkajšnjih otrok, ki bi jo pospremili v nebo vpijoči komentarji in celo solze novinarjev, češ, kdaj se bo to končalo. Ni vprašanj, kdaj smo izgubili svojo človečnost in ali nas takšne podobe groze ne ganejo več.

Na kratko, dvoličnost. Trpljenje nekaterih je pomembno, trpljenje drugih niti ne.

Lahko trdimo, da gre zaroto, ki se širi od globalnih medijskih centrov do najbolj zakotnega provincialnega časopisa? Delno.

Zagotovo se takšne fotografije, kakršna je ta dečka iz Alepa, ne pojavljajo naključno. V tem mestu se bije pomemben boj za usodo Sirije. Ker upornikom, tistim tako imenovanim zmernim, v Siriji ne kaže najbolje ob ruski zračni podpori in iranskih vojakih na tleh, kljub utrujeni sirski vladni vojski, so v zahodnih prestolnicah in v Rijadu in Ankari, zaskrbljeni. Projekt zamenjave sirskega predsednika je ogrožen. Medijska propaganda zato pride v poštev, da se vsaj domačo javnost prepričuje v zločinskost režima in predvsem ruskih zaveznikov in hkrati pripravlja na morebitno vojaško posredovanje, ali vsaj na večjo podporo upornikom.

Globalni medijski centri so vsekakor povezani z interesi velikih, toda kako potem pojasniti širjenje njihove propagande naprej? Težko verjeti, da je kakšen novinar slovenskega dnevnega časopisa na plačilni listi taistih interesov, ki nadzorujejo CNN ali BBC. Navsezadnje z njimi ne deli zunanjepolitičnih interesov. Ne, razlaga je bolj banalna. Prvič, novinarji imajo svoje vrednote in večina liberalno usmerjenih je že zdavnaj prepojena s sovraštvom do sirskega režima, sploh pa do Rusije. Iranska vpletenost jih niti ne zanima preveč, zato o njej ne poročajo skoraj nič. Lahko od takšnih ljudi pričakujete, da bodo iskali drugačne poglede? Da bodo vprašali koga iz dela Alepa pod nadzorom vladnih sil, kaj si misli o vsem skupaj? Težko. Zavedati se moramo, da se zelo veliko novinarjev tačas bolj kot v službi iskanja resnice, vidi kot aktiviste, kot aktivne udeležence velike vojne za javno mnenje.

Potem sta tu še lenoba in nesposobnost. Najlažje je samo povzemati, kar poročajo veliki. Sploh slabo plačani novinarji, tisti, ki jim je delo samo prepisovanje, medtem ko za ‘razmišljanje’ skrbijo drugi, ki so bližje koritu, nimajo motivacije, da bi iskali vire z drugačnimi pogledi. Zato sledijo karavani.

In smo kjer smo.

Category: Slovenija, Svet  5 Comments

S kvotami nad svobodo izbire

Ne bom se vtikal v same podrobnosti z vetom v Državnem svetu za zdaj ustavljenega zakona o medijih. V resnici se me ta tema niti ne dotika preveč, saj radio poslušam večinoma samo zaradi poročil, tu in tam na poti v službo, medtem ko si drugače sam izbiram, kaj bom poslušal. Bodisi doma, na spletu, bodisi da kam grem peš in si pač prej izberem glasbeno podlago. Ali kakšno predavanje. Karkoli.

A kljub temu jim nasprotujem. Gre namreč za napad na svobodo izbire. Dobro, razumem, da nek državni medij, ki naj dela v korist javnosti, pač je podvržen demokratičnemu nadzoru, kar v Sloveniji pomeni odločitvam večine v Državnem zboru. Toda, zakaj bi kdorkoli ukazoval zasebnim medijem, kakšno glasbo naj vrtijo? To je, kot bi v trgovini, ki prodaja hrano za hišne ljubljenčke, morali še obvezno prodajati mleko in kruh. Namreč, imate lahko radio, ki predvaja samo narodnozabavno glasbo in radio, ki predvaja samo jazz in blues. Poslušalci bodo odločili, če jim je to všeč. V resnici so te kvote za glasbo nekaj takšnega, kot bi vam kdo odredil, koliko slovenske hrane morate prodati v trgovinah.

Čakajte malo.

Da, to temo smo že predelovali pri prodajanju Mercatorja. Spomnimo se kritik, da bomo s tem ogrozili slovensko predelovalno industrijo, češ da bo tuji lastnik na police dajal le svoje proizvode, slovenske pa izganjal. Da s tem slovenski kupec ne bo več mogel kupovati slovenskih izdelkov. Kar je bila čista neumnost. Vsak trgovec bo kupcem ponudil to, kar zahtevajo. Če obstaja znana slovenska blagovna znamka, ki jo vsi hočejo, jo boste tudi lahko povsod kupili. Drugače pa, prosim lepo, je stvar kupcev, kaj bodo kupovali. Zakaj bi jim kdo preprečeval, da kupujejo tuje izdelke. Če jim je vseeno, od kod prihajajo proizvodi, ki jih trgovci ponujajo pod svojo trgovsko znamko, je to njihova stvar. Če komu to ni všeč, naj kupi kaj drugega.

Tisti, ki zagovarjajo kvote slovenske glasbe, niso ravno prijatelji svobode. Pod krinko podpore domačim glasbenikom se skrivata poceni nacionalizem in želja po krepitvi ene, torej slovenske, skupine glasbenikov. Želje poslušalcev so pri tem nepomembne. In ker so nepomembne, lahko tudi pričakujemo, da jih bo le še več spremenilo navade in radio še bolj postavilo na stranski tir.

Ob takšnih zakonih, kakršen je ta, nam postane tudi bolj jasno, zakaj ta država ne deluje najbolje. Zakaj potrebuje toliko denarja. Pomislite, nekdo vam mora računati, koliko slovenske in koliko tuje glasbe je predvajal. Gre za dodatno delo. Imate tudi nekoga, ki mora to nadzorovati in ki ga plačate vi, davkoplačevalci. Če kvot ne bi bilo, ne bi bilo ne dodatnega dela, ne večje porabe denarja za nekaj državnih uradnikov. Podobno je še na številnih področjih, kjer se po nepotrebnem komplicira, s tem pa ustvarja potrebe po novih in novih zaposlenih, po delu, ki v resnici koristi malokomu in po denarju, ki bi lahko ostal v denarnicah davkoplačevalcev ali bil porabljen za kaj bolj pametnega.

Mimogrede, če na tak način branimo slovenski jezik in slovensko glasbo, kakšna je potem garancija, da ne bo kdo odkril slovenske mode in zahteval od posameznikov, da se tako oblačijo, recimo 50% časa, ali da bo kdo določil barvo fasad na hišah, ker mu roza ali modra ni po okusu? In bo ustanovil inšpektorat za fasade in slovensko modo, kjer bo zaposlenih dovolj ljudi, da bodo nadzorovali državljane? Se sliši noro, ampak saj so nore tudi glasbene kvote.

Category: Slovenija  3 Comments

Boj za pravice istospolno usmerjenih se nadaljuje

V vsakem primeru, kljub čustvenemu naboju in številnih manipulacijah, rezultat referenduma o Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ne bi prinesel katastrofe. Za tiste Za, to pomeni le nadaljevanja boja, ki se utegne zavleči še nekaj let ali celo desetletje. Za tiste Proti poraz tudi ne bi prinesel nič šokantnega, razen nekaj drugačnih besed v zakonu in možnosti, da se istospolno usmerjeni pari postavijo v vrsto, kjer skoraj zagotovo ne bi dobili možnosti posvojitve. Ali pa vsaj zelo redko.

Od samega začetka je bilo jasno, kakšna so približna razmerja zagovornikov in nasprotnikov. Možnosti, da bi zagovorniki dobili več glasov, kot nasprotniki, skorajda ni bilo. Njihova edina možnost je bila, da nasprotniki ne dosežejo kvoruma, torej tam okoli 340000 glasov proti. Nekateri na politični levici te realnosti niso hoteli in še vedno nočejo razumeti. Živijo v iluziji, da je zagovornikov več in da le niso hoteli priti na referendum. To nekatere močno jezi. Toda to je res samo iluzija, ki izhaja iz pretirane obkroženosti s podobno mislečimi, sploh na socialnih omrežjih. Realnost Slovenije ta trenutek je, da večina, ko sliši, da bi istospolno usmerjeni lahko posvajali otroke, čuti odpor. Ne čuti ga toliko do samih istospolno usmerjenih in njihovih partnerstev, čeprav je tega tudi kar nekaj, kot do možnosti posvojitev. Zaradi tega se je kampanja Proti pravilno usmerila v poudarjanje, da otrok potrebuje očeta in mater. S tem je, mnogo bolj kot vse pridige in zloženke po cerkvah, pripomogla k uspešni mobilizaciji.

Razumeti moramo, da je proti glasovalo tudi veliko volivcev, ki drugače podpirajo stranke politične levice, ki nikoli ne bi dali glasu SDS, NSi ali SLS. Gre za konkretno vprašanje, okoli katerega se volilno telo lahko polarizira. Na podlagi referendumskega rezultata ne bi bilo prav sklepati, da so politične stranke, ki so bile za nov zakon, naenkrat izgubile veliko podpore, ki se je preselila nasprotnikom. Podpora političnim strankam je bolj kompleksna, povezana še z mnogo vprašanji, ki podobno kot to polarizirajo politični prostor.

Vojna za večje pravice istospolno usmerjenih se bo nadaljevala in tako zagovorniki kot nasprotniki to razumejo. Čez nekaj let utegnemo znova iti na referendum in potem čez nekaj let spet. Razumeti moramo, da četudi populacija, ki jo to področje zadeva, ne dosega večjega odstotka, za mnoge na politični levici gre za vprašanje pravice manjšine. Ukvarjanje z zahtevami manjšin ali tistih, ki so v podrejenem položaju, je na levici zadnje čase postalo ena izmed glavnih nalog, bodisi da gre za istospolno usmerjene, begunce, verske manjšine, ženske, itd… Motivacija je velika, saj mnogi v primeru pravic istospolno usmerjenih vidijo podoben boj, kot je bil tisti za enakopravnost temnopoltih ali za žensko volilno pravico. Velika vprašanja našega časa torej, zaradi katerih dolgoročno tvegajo velike politične premike in izgubo podpore. A to je že druga zgodba.

Kar se tiče predreferendumske kampanje same, ni veliko za povedati. Vprašati se moramo, ali bi lahko vodena drugače pripeljala do drugačnega rezultata. Po resnici povedano, težko. Seveda je bilo veliko zavajanja, laži, širjenja strahov, toda vse to lahko uspe le, če že imaš temelje, na katerih lahko gradiš. Ljudje zelo neradi spreminjajo svoje mnenje. Za prave spremembe so potrebna leta in leta, prihod novih generacij. In za zagovornike sprememb mnogo več naredi kakšna ameriška zabavna serija s homoseksualnim junakom, ki vpliva na mladino, kot ves govor o človekovih pravicah in enakopravnosti. Pomislite, na nek način smo v nekaj desetletjih prišli iz stanja, ko se je istospolno usmerjene preganjalo, se jim posmehovalo in grozilo z večnim prekletstvom, do tega, da niti večina njihovih nasprotnikov na glas ne upa več izražati sovražnosti. Za večino je prisotnost istospolno usmerjenih že nekaj povsem normalnega. Če bi na referendumu odločali o neki partnerski skupnosti, ki bi bila v vsem, razen v imenu enaka zvezi med moškim in žensko, bi ne bilo pol toliko nasprotovanja. Da je temu tako, so krivi pritiski ne le aktivistov in šolstva, ampak tudi medijev, ki so vam istospolno usmerjene pripeljali v dom preko televizije in računalnika. Celo staršem, ki bi nikakor ne želeli, da bi bili njihovi otroci strpni do istospolno usmerjenih. Na tak način je prišlo do velikanskih premikov in bo v prihodnje še prihajalo.

Prav zaradi tega bo prej ali slej sprejet podoben zakon, o kakršnem smo glasovali v nedeljo. S čimer pa se bo, tega se bojim, boj le prenesel na druga, malo bolj radikalna področja.

Category: Slovenija  2 Comments