Archive for the Category » Slovenija «

Boj za pravice istospolno usmerjenih se nadaljuje

V vsakem primeru, kljub čustvenemu naboju in številnih manipulacijah, rezultat referenduma o Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ne bi prinesel katastrofe. Za tiste Za, to pomeni le nadaljevanja boja, ki se utegne zavleči še nekaj let ali celo desetletje. Za tiste Proti poraz tudi ne bi prinesel nič šokantnega, razen nekaj drugačnih besed v zakonu in možnosti, da se istospolno usmerjeni pari postavijo v vrsto, kjer skoraj zagotovo ne bi dobili možnosti posvojitve. Ali pa vsaj zelo redko.

Od samega začetka je bilo jasno, kakšna so približna razmerja zagovornikov in nasprotnikov. Možnosti, da bi zagovorniki dobili več glasov, kot nasprotniki, skorajda ni bilo. Njihova edina možnost je bila, da nasprotniki ne dosežejo kvoruma, torej tam okoli 340000 glasov proti. Nekateri na politični levici te realnosti niso hoteli in še vedno nočejo razumeti. Živijo v iluziji, da je zagovornikov več in da le niso hoteli priti na referendum. To nekatere močno jezi. Toda to je res samo iluzija, ki izhaja iz pretirane obkroženosti s podobno mislečimi, sploh na socialnih omrežjih. Realnost Slovenije ta trenutek je, da večina, ko sliši, da bi istospolno usmerjeni lahko posvajali otroke, čuti odpor. Ne čuti ga toliko do samih istospolno usmerjenih in njihovih partnerstev, čeprav je tega tudi kar nekaj, kot do možnosti posvojitev. Zaradi tega se je kampanja Proti pravilno usmerila v poudarjanje, da otrok potrebuje očeta in mater. S tem je, mnogo bolj kot vse pridige in zloženke po cerkvah, pripomogla k uspešni mobilizaciji.

Razumeti moramo, da je proti glasovalo tudi veliko volivcev, ki drugače podpirajo stranke politične levice, ki nikoli ne bi dali glasu SDS, NSi ali SLS. Gre za konkretno vprašanje, okoli katerega se volilno telo lahko polarizira. Na podlagi referendumskega rezultata ne bi bilo prav sklepati, da so politične stranke, ki so bile za nov zakon, naenkrat izgubile veliko podpore, ki se je preselila nasprotnikom. Podpora političnim strankam je bolj kompleksna, povezana še z mnogo vprašanji, ki podobno kot to polarizirajo politični prostor.

Vojna za večje pravice istospolno usmerjenih se bo nadaljevala in tako zagovorniki kot nasprotniki to razumejo. Čez nekaj let utegnemo znova iti na referendum in potem čez nekaj let spet. Razumeti moramo, da četudi populacija, ki jo to področje zadeva, ne dosega večjega odstotka, za mnoge na politični levici gre za vprašanje pravice manjšine. Ukvarjanje z zahtevami manjšin ali tistih, ki so v podrejenem položaju, je na levici zadnje čase postalo ena izmed glavnih nalog, bodisi da gre za istospolno usmerjene, begunce, verske manjšine, ženske, itd… Motivacija je velika, saj mnogi v primeru pravic istospolno usmerjenih vidijo podoben boj, kot je bil tisti za enakopravnost temnopoltih ali za žensko volilno pravico. Velika vprašanja našega časa torej, zaradi katerih dolgoročno tvegajo velike politične premike in izgubo podpore. A to je že druga zgodba.

Kar se tiče predreferendumske kampanje same, ni veliko za povedati. Vprašati se moramo, ali bi lahko vodena drugače pripeljala do drugačnega rezultata. Po resnici povedano, težko. Seveda je bilo veliko zavajanja, laži, širjenja strahov, toda vse to lahko uspe le, če že imaš temelje, na katerih lahko gradiš. Ljudje zelo neradi spreminjajo svoje mnenje. Za prave spremembe so potrebna leta in leta, prihod novih generacij. In za zagovornike sprememb mnogo več naredi kakšna ameriška zabavna serija s homoseksualnim junakom, ki vpliva na mladino, kot ves govor o človekovih pravicah in enakopravnosti. Pomislite, na nek način smo v nekaj desetletjih prišli iz stanja, ko se je istospolno usmerjene preganjalo, se jim posmehovalo in grozilo z večnim prekletstvom, do tega, da niti večina njihovih nasprotnikov na glas ne upa več izražati sovražnosti. Za večino je prisotnost istospolno usmerjenih že nekaj povsem normalnega. Če bi na referendumu odločali o neki partnerski skupnosti, ki bi bila v vsem, razen v imenu enaka zvezi med moškim in žensko, bi ne bilo pol toliko nasprotovanja. Da je temu tako, so krivi pritiski ne le aktivistov in šolstva, ampak tudi medijev, ki so vam istospolno usmerjene pripeljali v dom preko televizije in računalnika. Celo staršem, ki bi nikakor ne želeli, da bi bili njihovi otroci strpni do istospolno usmerjenih. Na tak način je prišlo do velikanskih premikov in bo v prihodnje še prihajalo.

Prav zaradi tega bo prej ali slej sprejet podoben zakon, o kakršnem smo glasovali v nedeljo. S čimer pa se bo, tega se bojim, boj le prenesel na druga, malo bolj radikalna področja.

Category: Slovenija  2 Comments

Bo migrantska/begunska kriza sprožila spremembe v političnih razmerjih moči?

Jasno je, če si v opoziciji, lahko vladajoče napadaš z vsemi topovi, pri katerikoli temi že pač in s tem skušaš pridobivati več podpore. Točno tako je od vsega začetka delovala recimo SDS, pri čemer je bolj kot ne izražala le mnenje večjega dela slovenskih državljanov. Po drugi strani so nestrinjanje, posebej s postavljanjem ograje na meji s Hrvaško, izražali tudi v ZL, s čimer so zopet le izražali mnenje svojih volivcev.

Čeprav smo priča nenavadni koaliciji med večino medijev in bolj levo usmerjenimi uporabniki spletnih omrežij, ki v svojem poskusu zbujanja simpatij gre celo tako daleč, da blokira možnost komentiranja pod zapise na spletnih straneh medijev, to nima posebnega vpliva na večino državljanov, niti na vladajočo politiko. Prvi so si že ustvarili mnenje, vejetno celo prej, preden je prvi Sirec ali Afganistanec namesto preko Madžarske preko Slovenije poskusil najti svojo pot na sever. Drugi so skušali in še skušajo obdržati mirno glavo ob povodnji, ki jo morajo obvladovati in ob grožnji, da bodo nekega dne na severu zrasle zapornice.

Prevladujoča podoba, se zdi, med državljani je, da čez Slovenijo poteka neobvladljiva invazija drugačnih ljudi, ki s seboj nosijo grožnjo evropskemu načinu življenja. Odklonilnega mnenja ni mogoče prezreti. Kaj odklonilnega, rečemo lahko kar odkrito sovražnega. Nekateri ne vidijo beguncev, ampak kar teroriste, napovedujejo islamizacijo Evrope in se bojijo, da bodo že jutri vse ženske morale naokoli hoditi pokrite, če ne bodo posiljene. Drugi spet povsod vidijo le kupe smeti in zavrženo hrano, ki jo nehvaležni migranti, ki bi morali ostati doma in se boriti v tistih njihovih vojnah, razmetavajo, medtem ko ubogi Slovenci stradajo. Tretji imajo spet drugačne razloge da sovražijo vse te množice, ki se zgrinjajo čez Slovenijo. So še številni, ki v sebi ne gojijo sovraštva, jih je pa strah. Nobena izpoved prostovoljca ali posnetki oči otrok, ki jim jih servirajo online casino mediji, njihovega mnenja ne more več spremeniti.

Ves ta strah, vso to sovraštvo, je mogoče izkoristiti za nabiranje političnih točk. V ljudeh se tvori občutek “mi proti njim”, občutek, da je treba zdaj strniti vrste, se braniti. Nič novega, ampak kljub temu skrajno učinkovito. Sploh politična desnica marsikje na zahodu že dolgo časa opozarja pred grožnjo islamskega ekstremizma ali poplavo ilegalnih imigrantov, češ da se na ta način spodkopava zahodna civilizacija. V ZDA se bojijo latino Američanov, v Evropi muslimanov. Iz tega strahu raste podpora politikom, ki obljubljajo, da bodo gradili zidove, radikalno obračunavali s teroristi in kriminalci in bodo na koncu Švedsko vrnili Švedom, Francijo Francozom in tako naprej. Če bo potrebno, se sliši med vrsticami, ne bodo oklevali niti streljati po nepridipravih.

Za Slovenijo je vsa migrantsko begunska problematika ta hip še mimobežna. Ljudje prihajajo in odhajajo. Zaradi tega še ne more imeti bolj radikalnih posledic za slovenski politični prostor. A to še ne pomeni, da se na podlagi odnosa do te tematike ne more premikati podpore političnim strankam. Jasno je, da je Miro Cerar z odločitvijo, da postavi ograjo na meji s Hrvaško, Janševi SDS vzel veliko vetra iz jader. Saj se bodo našli mnogi, ki bodo rekli, da je še vedno preveč neodločen in ki bodo sanjali o tankih na meji, ampak resnici na ljubo se tudi takšni zavedajo, da obstajajo meje, do kod je mogoče iti. Zaradi ograje in uporabe vojske se razmerje moči med SDS in SMC ne bo moglo bistveno spremeniti. SMC se pač s svojo politiko, in z njo tudi koalicijski partnerici, vsaj delno priklanja zahtevam večine.

Kaj pa ZL in vsi tisti, ki prisegajo na odpravo meja? Tudi zanje se verjetno ne bo spremenilo nič. Tudi če večina Slovencev zdaj podpira uporabo vojske na meji in pozdravlja postavljanje ograje, sami vendarle črpajo podporo iz tiste manjšine, ki se s tem ne strinja. Za ZL je dovolj prostora, da se lahko v prihodnje še krepi, ne le da ohranja svoj odstotek podpore. Po drugi strani ni posebej verjetno, da bi že v kratkem bila prisiljena iskati dodatne volivce, da bi si zagotovila zmago na državnozborskih volitvah, zaradi česar bi morala nagovarjati tudi tiste, ki so odkrito nenaklonjeni puščanju odprtih meja za begunce. Bo pa to bržkone bolj pomembno na daljši rok.

Bo torej ta kriza prinesla spremembe v političnih razmerjih moči? Kratkoročno nič ne kaže na to. Se pa dogaja nekaj pomembnega. Tvori se pomembna cepitev volilnega telesa in hkrati tudi političnega prostora. Delitev na tiste, ki si želijo odprtih meja in želijo pomagati vsem, ki si želijo priti in živeti nekje na razvitem zahodu, tudi tiste, ki prisegajo na multikulturalizem in na drugi strani tiste, ki temu nasprotujejo in želijo utrjenih meja in ohranitve njihovega načina življenja. Ta cepitev prihaja v sozvočju z nekaterimi drugimi. Recimo z nasprotjem med zagovorniki socialne države in njenimi nasprotniki, z nasprotjem med zagovorniki višjih davkov, skozi katere se lahko financirajo dejavnosti države in nasprotniki velike države, z zagovorniki regulacije gospodarstva in zagovorniki prostega trga, med pacifisti in zagovorniki oboroževanja. Skoraj zagotovo bomo našli tudi veliko prekrivanje med tistimi, ki zagovarjajo enakopravnost istospolno usmerjenih in tistimi, ki sočutno gledajo na begunce in nasprotujejo zapiranju meja. Skoraj se zdi, da na eni strani nastaja velik, progresivno socialistično pacifističen blok, na drugi pa konservativno ekonomsko liberalen in militarističen blok. Politika se bo tem delitvam prilagodila.

Kaj bomo z zunanjim ministrom in arbitražni cirkus

Po temeljitem premisleku je zaradi nezadovoljstva javnosti danes zjutraj odstopil zunanji minister Karl Erjavec. In potem ste se zbudili.

Kdo bi si mislil, da se bo teorija zarote, češ da slovenskima diplomatoma niso prisluškovali Hrvati, ampak ZDA, ki so svojega vazala z objavo prisluhov kaznovale zaradi pretoplega odnosa z Rusijo, tako razširila. Američani bi naj zato, ker je del slovenske politike  ob robu sicer vsakoletne prireditve ob ruski kapelici, sprejel ruskega predsednika vlade, Dmitrija Medvedjeva, posegli v odnose med Hrvaško in Slovenijo. Kaj bi naj, razen poglabljanja spora,  s tem dosegli, ni jasno, saj ne ena, ne druga država, tudi po propadu arbitražnega sporazuma, ne bo ničesar izgubila. Razen miru, ki ga  številni politiki in novinarji tako ali tako nočejo, ker je lažje prodajati zgodbe o hudobnih sosedih, ki nam hočejo ukrasti našo sveto zemljo. Še več, za ZDA bi takšen poseg lahko bil kontraproduktiven, ker bi del slovenske politike prepričal, da so Sloveniji sovražne. Rusi si ne bi mogli želeti boljšega razpleta. Sicer pa, če bi že bilo tako, bi ZDA morale vsaj slovenskemu predsedniku vlade sporočiti, diskretno seveda, da so prisluhi njihovo delo, sicer bi ta še naprej zmotno krivil Hrvate.

Še najbolj se zdi, da to teorijo zarote obožujejo pri opozicijski SDS, kjer bodo naredili vse, da bodo vlado ocenili kot nesposobno. Kar je navsezadnje tudi razumljivo, čeprav pri tem gredo že v skrajnosti, ko zunanjo politiko mešajo z notranjimi razprtijami, sami so pač bolj pro ameriško razpoloženi, ali ko na dan vlečejo Udbo in s tem nadaljujejo svoje slikanje slovenskega vsakdana kot prepredenega z nitmi bivšega režima, ki dela vse, da bi uničil našo domovino in jo spremenil v Kučanistan.

Ko se je izkazalo, da jim grozi poraz, so Hrvati začeli iskati načina, da se zadnji hip rešijo. Moramo si predstavljati, kako so se potili in mrzlično razmišljali, kaj narediti. Zagotovo, odločitve arbitražnega sodišča, ki bi bila njim na škodo, ne bi upoštevali v nobenem primeru, ampak vsekakor so potrebovali nek izgovor. Kako patetično, da sta jima ga dala dva slovenska diplomata, ki sta se prostodušno pogovarjala preko telefona. Poslušajte, mar ti ljudje nikoli ne gledajo filmov? Ali poročil? Prisluškuje in zbira informacije se vsepovsod. Tega ne počnejo samo Američani, to počnejo vsi in če tega ne počne slovenska obveščevalna služba, jo je treba nemudoma razpustiti. Simona Drenik in Jernej Sekolec bi morala vedeti, kaj počneta. Živimo v časih, ko vam lahko na daljavo vklopijo kamero na računalniku in opazujejo, kaj počnete, kaj best online casino ne bi mogli potem še prisluškovati telefonskim pogovorom.

V resnici se Drenikova in Sekolec nista pogovarjala o ničemer takšnem, zaradi česar bi lahko kdo podvomil v odločitev arbitražnega sodišča. Gre za lase privlečen izgovor in zato se iz Hrvaške zdaj sliši tudi, da bi naj Sekolec v spis neupravičeno naknadno dodajal dokumentacijo, kot da bi to sploh bilo možno. Vedo, da potrebujejo boljše argumente, da zapustijo proces. In to bodo tudi storili, ne glede na prihodnje slovenske poteze. Za Hrvaško je mnogo bolje, če živi naprej z nerešenim mejnim vprašanjem, kot da doživi poraz. Navsezadnje, kaj se bo zgodilo, če to vprašanje ne bo rešeno? Vojne ne bo, gospodarskih sankcij tudi ne, vihar v kozarcu vode, ki ga vsake toliko ustvarijo mediji in politika v lovu na volivce pa tudi ni nič kaj pretresljivega.

Sloveniji ne preostane nič drugega, kot da se sprijazni z obstoječim stanjem. To se pravi, da vztraja, da je ves tisti del Piranskega zaliva in sporna območja na kopnem, njena last, se tako tudi obnaša in se hkrati zaveda, da nasprotna stran tega ne priznava. Da še naprej sodeluje v arbitražnem procesu in se prikazuje kot žrtev prisluškovanja, da si nabira točke v mednarodni skupnosti kot bolj odgovorna od obeh strani.

Ampak, kaj bomo z zunanjim ministrom? Oziroma, ali je Karl Erjavec res tako slab zunanji minister, da bi moral nemudoma odstopiti? To, da je pri velikem delu slovenske medijske in politične scene zelo nepriljubljen, da so številni navadni državljani, ki komaj čakajo, da enkrat za vselej zapusti slovensko politiko in s seboj vzame še DeSUS, je jasno. Toda Erjavec je političen mojster, ki razume, kje leži njegova moč, koga mora nagovarjati, da se lahko še naprej seli z ministrskega na ministrski položaj in uživa vlogo nepogrešljivega člena koalicij. Poskusite ga odstraniti in zgodi se vam lahko, da tega ne boste preživeli. Kar nas pripelje do tega, da ni ravno modro predsednikom političnih strank, članic vladajoče koalicije, dajati ministrskih položajev. Namreč, ko želite zamenjati takšnega ministra, zelo hitro preidete v spopad  s celotno stranko, ki jo ta vodi. In tvegate.  Tvegate mnogo več, kot če bi želeli zamenjati ministra, ki je sicer član druge politične stranke, a nima takšne moči, kot predsednik stranke.

Glede na potek dosedanje drame z reševanjem mejnega vprašanja s sosednjo Hrvaško, bi Karl Erjavec težko storil kaj drugače in ga zato tudi ni treba rušiti.  V resnici se do zdaj niti ni izkazal za posebej slabega zunanjega ministra,  a potem  bi se kdo oglasil in rekel, da  standardi v sodobni slovenski politiki niti niso posebej visoki.

Category: Slovenija  One Comment

Delnice Karla Erjavca so pravkar spet pridobile na vrednosti

So ljudje, ki bi predsednika DeSUS-a najraje utopili v žlici vode (mar ni tako z večino politikov?), toda priznati je treba, človek se zna dobro vrteti na političnem parketu. Čeprav so ga že velikokrat skušali onemogočiti in uničiti DeSUS, mu še kar uspevajo dobri volilni rezultati, posledično pa se pridružuje vladnim koalicijam, s čimer prihajajo tudi pomembni položaji. Navsezadnje je Karl Erjavec zunanji minister.

V ozadju je povsem preprosta zgodba. Erjavec in DeSUS se naslanjata na zelo pomembno skupino ljudi in se zanje tudi borita in ta skupina ljudi je očitno zadovoljna z njihovo dejavnostjo. Če ne bi bila, bi ob raznoliki ponudbi že izbrala drugo politično opcijo. Kritike, da je ravno politika DeSUS-a tista, ki škoduje upokojencem, ne prepriča tistih, katerim je namenjena. Le kako bi jih? Težko da kdo res verjame, da če bi vlade varčevale na tem delu prebivalstva, da bi zaradi tega stanje v državi bilo boljše, ali da bi čez čas zaradi tega kdo imel boljšo pokojnino.

S prestopom Petra Vilfana iz ZaAB v DeSUS je njihova poslanska skupina dobila 11 članov. Za koalicijo to pomeni, da lahko SMC, ki ima 35 poslancev in DeSUS, zdaj odločata tudi brez SD, ki ima 6 poslancev. Miro Cerar za svoje nadaljnje vladanje brez DeSUS-a ne more, brez SD pa še kako, kar pomeni, da je moč Karla Erjavca večja, kot je bila pred prestopom Vilfana. Zaradi tega ne moremo trditi, da bo prišlo do izsiljevanja za priboljške za tisto skupino, ki jo DeSUS nagovarja, mislimo pa si že lahko, da za to obstaja velika verjetnost. Če ne zdaj, potem ob kakšnem kasnejšem času, ko bo treba prepričevati volivce, naj na naslednjih volitvah svoj glas oddajo zanje.

Na primeru DeSUS-a lahko vidimo, kako zelo je pomembno obdržati stik s svojo volilno bazo, da jo skušaš prepričati, da se boriš zanjo. Politične stranke, ki skušajo poloviti vse volivce, se pri tem pogosto tako zaplezajo, da jih na koncu vsi imajo za izdajalce, ki so njihove interese pripravljene za ‘stabilnost’ takoj prodati. Za politične stranke, ki bi na volitvah rade dosegle zelo dobre rezultate, niti ni druge možnosti, kot da se skušajo priljubiti čim večjemu deležu volivcev, a potem, ko enkrat pridejo v vladno koalicijo, pride trenutek, ko svojih, četudi zelo na splošno izrečenih obljub, ne morejo več izpolnjevati. Sledi padec podpore. Po drugi strani ima stranka, kot je DeSUS prednost, da lahko vztraja pri samo eni zgodbi, s katero prepričuje volivce. Na tak način ne more nikoli doseči res dobrega rezultata ali celo zmagati, ima pa zagotovljeno svoje mesto v Državnem zboru. Kot smo videli na prejšnjih volitvah, so dobili kar precej poslanskih sedežev. Ni razloga, da tako ne bi bilo tudi na naslednjih.

Ujetniki Janeza Janše

To kar pišem, se zdi zlajnano, že stokrat prezvečeno in povedano, kakor bi prepisoval kak starejši tekst, ker tako razmišlja več komentatorjev in še več ljudi, ki nimajo nikoli namena svojih misli preliti na tipkovnico. Da smo ujetniki enega človeka, ki je s svojo prisotnostjo, s svojimi dejanji in obnašanjem, slovensko politiko zabetoniral tako zelo močno, da se slovenska država in družba ne moreta normalno razvijati. Da smo ujeti v labirintu, iz katerega ne najdemo izhoda in da bo tako ostalo vsaj tako dolgo, dokler bo ta oseba soustvarjala naš vsakdan. Beseda je o predsedniku največje opozicijske stranke, Janezu Janši.

Pred dnevi je Večer takole poročal o njegovi reakciji na nevročitev sodnega pisanja s strani specializiranega državnega tožilstva: “Ta pošta mi še ni bila vročena. Imam dilemo sprejeti pošiljko, ki prihaja iz hiše korupcije,” je dejal Janša in nadaljeval: “Preden se odločim, da sprejmem okuženo pošiljko iz hiše korupcije, si bom nataknil rokavice.”

Tisti mediji, ki niso pod nadzorom Janeza Janše in teh je večina, naj bi bili krivci za kampanjo sovraštva, s katero ga ves čas prikazujejo za sovražnika številka 1, v ljudstvu zbujajo obsedenost z njegovo osebo in ga skušajo skupaj s pravosodjem popolnoma diskreditirati in uničiti. Resnica, če bi verjeli kakšnemu Reporterju ali Demokraciji, bi naj bila v posesti velikega junaka slovenske osamosvojitve in edinega pravega borca proti ostankom komunističnega totalitarizma, ki še vedno prežemajo vso družbo. Vse te temne sile bi naj nenehno slikale napačno sliko o voditelju politične opozicije in ga celo skušale po krivici vtakniti v zapor. Toda težava je v tem, da si zgornjih besed nihče ni izmislil, prav tako ne levih fašizmov, zombijev in prdcev iz Murgelj. Janez Janša je sam tisti, ki skorajda vsakodnevno, zadnje čase zelo pogosto na twitterju, svojim nasprotnikom ponuja strelivo, s katerim lahko streljajo po njemu. Ni potrebna nobena manipulacija, da se ga očrni v očeh večine. Dovolj je samo povzeti njegove besede.

Kar je Janši uspelo, je okoli sebe ustvariti kult osebnosti, ki deluje v obe smeri. Njegovi sopotniki v stranki in tudi širše na politični desnici si ne drznejo izreči besede kritike čez njegovo delovanje, v strahu da bodo potem izločeni ali celo tarča pogroma. Njegovi nasprotniki se po nepotrebnem ukvarjajo z grožnjo njegovega prevzema oblasti in jih je zato lažje zmanipulirati, da volijo njegove nasprotnike, kakršnikoli že ti so. Recimo instant stranke.

V normalnih razmerah instant stranke ne bi mogle uspevati. Imate ljudi, ki so morebiti res že pustili vtis v gospodarstvu ali v akademskih krogih, ki so naslikani kot naslednji rešitelji, a nimajo ne organizacije, ne politične stranke polne kadrov, s katerimi bi lahko uspešno vladali, kaj, morebiti še programa nimajo napisanega. Vseeno jim uspe v zelo kratkem času zelo veliko volivcev prepričati, da jim zaupajo svoje glasove. Da, veliko lahko naredijo mediji, ampak ni tako preprosto mobilizirati množic, tam okoli 30 % vseh volivcev, ki se udeležijo volitev, da podarijo glas novim obrazom. Da kaj takšnega uspe, potrebujete nekaj, kar jih straši, kar jih odbija, zaradi česar so pripravljeni glasovati proti, samo da ne bi bilo še slabše. Nekaj, kar jim olajša naivno vero, da bo nov obraz vendarle prinesel boljše čase, čeprav tega novega obraza v resnici niti ne poznajo dobro in ne morejo presoditi, kaj jim bo prinesel. Ali koga bo postavil na mesta ministrov.

Z instant strankami je zelo lahko ohranjati status quo. Pomislite, tudi če bi se vanje včlanjevali pošteni ljudje, z željo, da delovanje države spremenijo na bolje, bi se soočili s problemom, da gre za novince, ki morajo najprej spoznati sistem, da bi ga lahko potem spreminjali. Za kar je potreben čas, ki ga pa v politično nestabilni Sloveniji, kjer smo se očitno zaljubili v predčasne volitve in v velike izgube vladajočih po prvem mandatu, ni veliko. Nič čudnega, če se potem ne more veliko spremeniti.

Razmere na političnem prizorišču so pravzaprav groteskne. SDS se zdi polna klonov Janeza Janše, ko njeni vidni predstavniki slepo ponavljajo stališča svojega vodje. To je stranka, ki lahko na volitvah doseže do 30%, a se potem mora soočiti z iskanjem zaveznikov, kar ni enostavno delo. Več je možnosti, da ji pri tem spodleti, kot uspe. S svojo skrajnostjo v roke svojih nasprotnikov poganja množice volivcev, ki na tako imenovani levici potem skačejo iz vlaka na vlak, v norem upanju, da bodo enkrat le izvolili pravega. Medtem ko se maske menjavajo, sistem v ozadju ostaja enak in državljani so upravičeno razočarani. Vse kar je potrebno za stranke tako imenovane levice ali centra je, da razobesijo zastavo, na kateri piše ‘nisem Janša’ in zmaga jim je skoraj zagotovljena. Programi in resnične spremembe pri tem izgubljajo na veljavi. Politiki prihajajo in odhajajo, Janša in zastoj naše Slovenije pa ostajata.

Resnica je, da mora Janez Janša v dobro Slovenije zapustiti politiko in ga mora zamenjati bolj zmeren voditelj politične desnice. Na tak način bodo končno odprta vrata zmagi politične desnice in reorganizaciji na politični levici, ki bo odplaknila vse tiste, ki so jih polna usta socialne države, nacionalnega interesa in napredka, v resnici pa delajo na tem, da vse ostane enako, še najmanj pa zastopajo najšibkejše v družbi. Dobiti moramo izvoljive alternative, med katerimi bodo volivci lahko odločali, ne da bi se vsakokrat bali, da bodo pomagali ustoličiti diktaturo, če ne bodo glasovali proti enemu politiku. Potrebujemo politične stranke, ki zgodovine ne bodo zlorabljale za obračunavanje s trenutnimi nasprotniki, ampak bodo skušale resnično doseči pomiritev, pokopati mrtve in preteklost pustiti za seboj. Potrebujemo ljudi, ki bodo kritični do delovanja državnih sistemov, a ne bodo do njih žaljivi. Ki jih bodo skušali popraviti, da bodo delovali v korist vseh državljanov, ne pa jih ali povsem osmešiti, ali si jih podrediti.

Glejte, nikoli si ne bomo enotni. Imamo različne poglede na svet, imamo različne vrednote. V parlamentarni demokraciji se te razlike prenašajo v politični prostor. To bo z nami ostalo. Toda obstajajo meje, ki jih ne bi smeli prekoračiti, paziti moramo, da se ne širi sovraštvo in spodkopava samo delovanje države. Janez Janša je na žalost vse te meje že zdavnaj prestopil in s seboj potegnil veliko Slovencev. Mi pa potrebujemo politike, ki se bodo sicer med seboj spopadali, a pri tem pazili, da se njihovi spopadi ne zažrejo v samo družbo do te mere, da ljudje začnejo živeti drug mimo drugega.

Category: Slovenija  3 Comments

SD na razpotju

Jasno je, da mora v koaliciji, kjer ena politična stranka in večji del njenih volivcev nasprotuje privatizaciji, druga pa se pozicionira na sredino in privatizacijo podpira, prihajati do trenj. Prav zato se zdi, da je afera Veber, ko je obrambni minister naročil vojaški obveščevalni službi, naj naredi analizo tveganja prodaje Telekoma, bolj kot primer nedovoljenega poseganja vojaškega na področje civilnega, le še en odraz boja za in proti privatizaciji.

Kako naprej za SD? Jasno je, da večina medijev, politikov, komentatorjev, njihove možnosti ocenjuje ne na podlagi resne analize, ampak na podlagi svojih želja. Tisti, ki hočejo ohraniti stabilno vlado, ali nadaljevati s privatizacijo, jih strašijo s propadom, če gredo v opozicijo, z izgubo podpore med volivci in tako dalje. Tisti, ki nasprotujejo privatizaciji in jim ni všeč instant stranka SMC, za katero se zdi, da kakšnega posebnega programa še do danes nima, menijo, da je s podporo ministru Vebru modro vztrajati do konca, tudi če to pomeni izstop iz koalicije. Navsezadnje lahko sodelovanje v takšni koaliciji stranki na dolgi rok samo škodi. Veliko je tudi govora o ZL, kot levi konkurenci, ki SD pobira podporo. Če SD ostane v koaliciji se bo to seveda nadaljevalo, saj bo prisiljena v kompromise in jih bo socialnodemokratski del volilnega telesa imel za izdajalce. Če se SD premakne v opozicijo, to še ne pomeni avtomatsko, da lahko s tem to grožnjo nevtralizira. V svojih stališčih je že lahko bolj radikalna, toda po drugi strani je za uspeh SD pomembna tudi privlačnost na sredini političnega prostora, kar je pred leti s svojo zmago že dokazal Borut Pahor.

SD je na razpotju in mora dobro premisliti o svoji nadaljnji poti. V preteklosti jim njihova drža “odgovorne” stranke ni koristila, saj so tako zamudili zmago, ko so predolgo vztrajali v koaliciji z Jankovićevo PS, čeprav so jim javnomnenjske ankete kazale tam okoli 30% podpore. Če bi casino online tedaj izbrali korist stranke pred koristjo države, bi bili danes bržkone v boljšem položaju. Slovenija pa tudi ne bi bila v slabšem. Pri tem je jasno, da v teh razmerah drža “odgovorne” stranke pomeni bržkone le priklanjanje podpornikom ekonomskega liberalizma, podpora privatizaciji in nadaljnji razgradnji države. Vsaj po mnenju velikega dela medijev. V takšnih razmerah bo seveda vsakršna poteza, ki bi stranko vrnila k njenim osnovam, pospremljenja z negodovanjem, ampak SD se s tem ne sme pretirano ukvarjati, če noče izgubiti svoje ideološke duše. Če se ji to zgodi, je skorajda bolje, da se preimenuje in prepusti svoj prostor Združeni levici.

Prav pojav ZL je ključnega pomena za premislek v SD. Namreč, ne le v Sloveniji, tudi drugod po Evropi, se dogajajo veliki premiki, ki tradicionalne socialne demokracije puščajo v ruševinah, na njihovo mesto pa stopajo bolj radikalne sile. Socialne demokracije so namreč v preteklosti naredile korak proti sredini, na znamenito tretjo pot, da bi tako lahko še naprej dosegale dobre rezultate na volitvah. Bolj radikalne dele svojih programov so v imenu boja za politično sredino raje opustile in nekaj časa je kazalo, da je to modra poteza. Toda časi so se spremenili. Predvsem nespretno reševanje gospodarske krize na stari celini, vztrajanje pri nedelujočih receptih zategovanja pasov in privatizacije, so radikalizirali velike dele prebivalstva in pojavila se je priložnost za prihod novih političnih sil. Siriza ali ZL, imena so nepomembna, v bistvu gre za restavracijo starih socialnih demokracij, celo komunističnih strank, tam nekje iz obdobja pred Margaret Thatcher.

SD se nahaja nekje med Scilo in Karibdo, med radikalno alternativo na levi in potrebo po nagovarjanju politične sredine in vsaka poteza je v takšnih razmerah tvegana. Odgovori niso enostavni. Po eni strani slabe razmere po Evropi številne volivce silijo k iskanju alternativ, po drugi strani do nekega blagega okrevanja vendarle prihaja, s čimer se krepi zaupanje tistih, ki od tega okrevanja nekaj imajo in takšni bodo potem bolj pripravljeni podpirati stranke, ki jim bodo obljubljale stabilnost. Ali bo Slovenija med tistimi, ki se bo v prihodnje razvijala hitreje, ali pa bo potisnjena na periferijo, kjer bo le kolonija, kot kakšna Grčija nemškemu centru, še ne vemo natančno. V prvem primeru se SD splača vztrajati nekje pri sredini, tudi v koaliciji za ceno zamenjave njihovega obrambnega ministra,  v drugem je potrebna bolj radikalna politika, da jih ZL popolnoma ne spodnese.

Vojsko na ulice? Ne hvala

Po terorističnem napadu islamskih skrajnežev v Parizu, so francoske oblasti na ulice poslale vojsko, da varuje ključne objekte. Postavili so jih pred sinagoge in poslali po ulicah, da bi s svojo prisotnostjo ljudem dajali občutek varnosti in odvračali napade. Po policijski operaciji v Belgiji, v kateri sta bila ubita dva skrajneža, ki sta se vrnila iz Sirije, je enako naredila tudi belgijska oblast.

Gre predvsem za simbolično dejanje, saj vojaki ne bodo preprečili nobenega terorističnega napada, razen če se zabarikadirajo in streljajo po vsem kar se premika. Iraška vojna, kjer ogromna prisotnost vojske ni preprečila nenehnih samomorilskih napadov, nam je lahko v dokaz. Sploh pa proti terorizmu morajo delovati policisti in obveščevalne službe, ki so tudi najbolje pripravljeni za takšno delo.

Razumljivo je, da se oblasti odločijo svoje državljane prepričevati, koliko v resnici skrbijo za njihovo varnost, s tem da na vidna mesta pošiljajo vojake. Toda to je le PR, delo na odnosu z javnostmi in nima nobene druge vrednosti. Še več, je korak k militarizaciji, k večji vlogi vojske v notranjih zadevah države. Obstaja razlog, da države ločijo med oboroženimi silami, ki skrbijo za red navznoter, torej policijo in med oboroženimi silami namenjeni vojni proti zunanjim sovražnikom. Prvi morajo sobivati z ljudmi, ki jih varujejo, zato se po svetu ne vozijo s tanki in ne streljajo vsepovprek (razen v ZDA). Drugi so namenjeni vojni, ubijanju sovražnikovih vojakov in zato tudi niso tako izurjeni za sobivanje s prebivalstvom, ki jih sovraži.

Ko vojake torej silimo, da doma delujejo kot neke vrste policija, le da bolje oborožena, jih silimo da prevzemajo delo, ki jim ne pripada. Za notranji red je pristojna policija in po državah članicah Evropske Unije, v Franciji, tudi v Sloveniji, je ta glede na obseg grožnje, čisto dovolj obsežna in sposobna.

Res je, da obstaja velika grožnja terorisitčnih napadov, da smo v vojni z islamskimi skrajneži, s katerimi ne more biti dialoga, a te grožnje ne bi smeli pretirati. Ni nevarnosti, da bodo jutri pripadniki Islamske Države začeli prevzemati nadzor nad francoskimi mesti, ali da se bodo po Veliki Britaniji vsakodnevno razstreljevali samomorilski napadalci. Mediji širijo vse preveč strahu, skoraj zagotovo, ker jim je to v interesu in se tako lažje usmerja množice, ki bi drugače lahko ogrozile prevlado elit.

Paziti moramo, da ta strah ne bo izgovor za krepitev države nadzora, ki je že tako premočna. V zameno za varnost zamenjati svobodo je neumnost. Vojska na ulicah, vdori v zasebnost posameznikov, nadzorne kamere vsepovsod, neomejeno delovanje obveščevalnih služb, vse to ni pot v boljši jutri, ampak v nočno moro.

Category: Slovenija, Svet  2 Comments

Impotentna Evropa

Šibkost Evropske Unije in njenih držav članic je v teh časih boleče očitna.

Ko se v Siriji in Iraku pojavi skupina skrajnežev, pripravljena masovno pobijati pripadnike drugih religij, na pomoč pridejo ZDA. Nekatere evropske države imajo sicer na voljo tako zračne sile, kot omejene kopenske enote, sposobne posredovanja, ampak le te so majhne. Še bolj kot vojaška nepripravljenost te države pri delovanju v svetu omejuje politična paraliza. Če se tako IS v Iraku odloči pobiti vse kristjane, jih nobena evropska država, niti skupna Evropska Unija, ne bo ustavila.

A Irak in Sirija sta daleč. Na samih mejah Unije, na majhnem območju propadle države, divja vojna, ki je posledica zahodnega vmešavanja v njene notranje zadeve. Ta vojna je le simptom večjega spopada z Rusijo in kot takšna je lahko pokazatelj, kakšne grozote vse lahko pridejo iz brezobzirnega nastavljanja svojih ljudi na oblast v državah, za katere druge velike sile menijo, da so v njihovi interesni sferi.

A potem, Viktorija Nuland je rekla ‘jebi EU’ in ZDA so v Kijevu na oblast postavile svojega človeka, potem pa evropske zaveznike malodane prisilile v sankcije, ki kopljejo vedno večji prepad z Rusijo. Komu je to v interesu? Edino ZDA. Z vsakim korakom k novi hladni vojni, z gospodarskimi in diplomatskimi ukrepi in morebiti celo z oboroževalno tekmo, s posredno vojno v Ukrajini, države članice EU in druge evropske države, ki se postavljajo v boj z Rusijo, postajajo bolj odvisne od Washingtona. Politično nesposobne poskrbeti za svojo lastno obrambo in neodvisno zunanjepolitično držo, bodo prisiljene capljati za ameriškimi gospodarji.

Evropska Unija in njene članice se nahajajo v sila težkem položaju. Dejansko v najslabšem. Če bi Unija bila imperialni projekt in bi se Evropejci obnašali kot sila v vzponu, ki bo brezobzirno zavzemala nova ozemlja, se oboroževala, grozila, vodila vojne, izvajala sankcije, bi to pomenilo, da v ozadju stoji neka vizija razvoja. Imperialna, podobna ameriški. Potem bi recimo v Ukrajini v Kijevu na oblast skušali postaviti svojega človeka, zatem bi v državo poslali dovolj denarja, da bi jo dvignili z roba prepada in jo sčasoma spremenili v sestavni del svojega področja nadzora. Bilo bi grdo, a bi lahko delovalo.

Po drugi strani bi Unija lahko delovala kot neodvisna sila, ki bi se zavezala, da varuje svoje meje in ne provocira drugih velikih sil, niti se širi na ozemlja, kamor ni povabljena. Okrepila bi svoje obrambne zmogljivosti, da nikomur ne bi padlo na pamet z vojaško silo ogrožati njene interese, ustrezno bi spremenila sistem odločanja, da bi se bila pripravljena soočati z vsakršnimi grožnjami iz zunanjega sveta.

Toda Evropska Unija ni takšna. Čeprav je jasno, da so njeni voditelji in razni učenjaki prepričani v svojo modrost pri ustvarjanju skupne evropske hiše pa je jasno, da Unija ne deluje. Da bo takšna kot je, težko kdaj delovala. Da bo prej debatni klub, impotenten ob vsaki večji zunanji grožnji, nepripravljen varovati svoje skupne interese. Tudi največje države članice niso kaj na boljšem. So majhne in šibke in njihova teža na globalnem odru iz leta v leto pada. Velika Britanija velika sila? To si oni samo tako domišljajo. Nemčija? Gospodarsko močna, ampak vseeno ne tako zelo, da bi jo spoštoval še kdo drug, razen nekaj šibkejših držav v regiji.

Ker ni nekega močnega centra, ki bi odločal, ker niti ni prave delujoče povezave, so evropske države, članice EU in tiste zunaj, kakor Norveška, bolj kot ne prisiljene plesati, kakor igrajo drugi. Tako bo tudi v prihodnje. Zaradi česar nas je lahko strah za našo prihodnost. V Moskvi in Washingtonu nikomur ni mar, če se spremenimo v nerazvito in podrejeno regijo. Še celo to jim ni mar, če se spremenimo v bojišče v njuni vojni in služimo za topovsko hrano. Ne bodo žalovali, če bo Praga zgorela do tal, ali če bodo vsi Slovenci morali zapustiti svoje domove. Le preračunavali bodo, kako najbolje zaščiti svoje interese in povečati svojo moč. Ne verjamete? Saj Ukrajina tudi ni na drugem planetu, tudi tam živijo ljudje, ki si želijo boljšega življenja, ki niso kaj posebej drugačni od povprečnega Nemca ali Francoza, a so zdaj na njenem jugovzhodu vsak dan deležni bombardiranja in spopadov. Mesta in vasi gorijo, ljudje umirajo, bežijo ali se skrivajo po kleteh. To se rado zgodi tistim, ki so šibki in nezmožni preprečiti zunanje vmešavanje.

Da bi imeli mir in stabilnost, moramo zgraditi močno skupno hišo. Evropska Unija se mora spremeniti in postati resnično neodvisna velika sila.

Category: Slovenija, Svet  3 Comments

Znova je zmagala instant stranka

Fenomen Miro Cerar se ni sesul še pred volitvami in je vzdržal dovolj dolgo, da je na predčasnih volitvah v DZ zabeležil briljantno zmago. To kljub temu, da je vodilni in skorajda edini obraz stranke, ki je po njem dobila tudi ime, Miro Cerar, v soočenjih bil precej nekonkreten, stranka pa se niti ni mogla pohvaliti s kakšnim obsežnim programom.

Spet je zmagala instant stranka. Ker, četudi bi v Stranki Mira Cerarja trdili drugače, je temu res tako. Šlo je za nov uspešen projekt, tik pred volitvami pridobiti podporo med delom volilnega telesa, ki je v preteklosti volil LDS, zatem omogočil zmago Pahorjevi SD, na koncu pa v strahu pred zmago Janše še Jankovićevi Pozitivni Sloveniji. Za zmago je ob nizki udeležbi, ta se je ustavila pri polovici volilnega telesa, zadostovalo 300000 volivcev. Lahko bi rekli, da gre za sredino političnega prostora, ki jo je Cerar uspel iztrgati starim političnim strankam, od SLS-a na eni strani, ki ji zdaj kaže, da Državnega zbora ne bo videla od znotraj, do Židanovega SD-ja, ki je na koncu doživel hud poraz.

Miro Cerar je nastopil kot prazen kozarec, poslikan s podobami moralnosti, strokovnosti, pravičnosti in novosti, v katerega je del volilnega telesa, ki na politiko gleda precej potrošniško in rad menjuje izdelke, lahko nalil svoje želje. Ker se ni izpostavljal, ker ni dajal odločnih odgovorov, s katerimi bi se lahko komu zameril, je njegova podpora ostala vse do volitev. A po volitvah prihaja čas, ko se bo moral odločati in težko, da bo še dolgo imel visoko podporo. Vsaj od trenutka, ko bo dal privolitev za prvo prodajo podjetja v državni lasti, ko bo začel pogajanja z javnim sektorjem o znižanju zaposlenih, ali ko bo v zvezi s katerim njegovih poslancev izbruhnila kakšna afera. Kajti, težko da so vsi ti novinci bili pred volitvami dobro preverjeni in zelo možno je, da se med njimi skriva gnilo jabolko. Prav tako je jasno, da best online casino bo kljub morebitni gospodarski rasti in rahlemu nižanju brezposelnosti, veliko posledic gospodarske krize še ostalo in mnogi državljani bodo še naprej trpeli, zaradi česar jih bo minilo veselje nad novo vlado, v katero morebiti polagajo kakšne upe.

Po drugi strani Janez Janša in njegova SDS nista prazen kozarec. Sta precej poln kozarec, ki zaradi vse jeze, frustriranosti, napadalnosti in žaljivosti ne more več sprejeti novih volivcev. Poraz na teh volitvah je velik, je dokaz, da se z razdiralno politiko in predsednikom stranke v zaporu, v Sloveniji ne da zmagati. Očitno je tudi, da stranko zapušča del sicer zvestih volivcev, kajti kako drugače si lahko ob nižji udeležbi razlagamo tako slab rezultat? A namesto, da bi v stranki naredili globok premislek, zamenjali vodstvo in začeli svojo podobo graditi na drugačnih poduarkih, vztrajajo pri starem, kar lahko pomeni le, da bodo ostali na istem. Zmage sami tako ali tako ne bodo mogli nikoli doseči, anti Janša efekt pa bo vsakokrat mobiliziral njihove nasprotnike, da bodo šli na volitve in preprečili usreničitev svojih strahov.

Kje smo torej? Ujetniki med instant strankami na levici in sredini in radikalizirano vodilno stranko na politični desnici. Čeprav tega še pred kratkim ne bi mogel verjeti, me vedno bolj navdaja strah, da so politični strategi v tej državi dobro prepoznali tretjino slovenskih volivcev in jih lahko zdaj do neskončnosti manipulirajo v podporo vedno novim instant strankam. Ko se bo izpel Cerar, bo morebiti čas za Janeza Potočnika in tako naprej.

Category: Slovenija  One Comment

Po in predvolilna preigravanja na levici

Volitve v Evropski parlament so odnesle predsednike treh političnih strank in pokazale na največji problem politične levice v Sloveniji ta hip, na neverjetno razdrobljenost. No, kdo bi rekel, da je še večji problem pomanjkanje čuta za potrebe državljanov, ki vidijo vedno manj smisla, da bi se volitev sploh še udeleževali in v tem je kar nekaj resnice, ampak glede na to, da tudi na drugi strani ni videti kakšne rasti podpore, levici najbolj škodi prav preveliko število političnih strank.

Dve od treh političnih strank, ki sta izgubili svoja predsednika, DL in Zares, sta po mojem mnenju že mrtvi.  Gregor Virant je potrošil ves svoj politični kapital, kolikor ga je pač že imel in DL ni uspel predstaviti kot resnično liberalno stranko, ki bi lahko začela neko svojo pot. Pobegnil je SDS-u in si s tem nakopal močnega sovražnika, v zadnjih letih je sodeloval v dveh vladah, ki nista bili popularni, večini se ni prodal kot ‘čist človek’, ki se bo boril proti raznoraznim grdobijam.  Pavel Gantar nikoli ni bil zares v poziciji, da bi Zares lahko še dvignil, saj je ta stranka propadu zapisana že dolgo. Nihče ni mogel nadomestiti Gregorja Golobiča, ki pa je prav tako kot Virant izgubil potrebno priljubljenost med državljani.

Slovenska politika je v veliki meri igra obrazov, ki jih državljani vzamejo za svoje. Ideologija je v drugem planu, prav tako rešitve, ki so ponujene. Ljudi, ki bi brali politične programe, je bore malo. Ne verjamete? Borut Pahor, tolikokrat popljuvan bivši predsednik vlade in SD, ki je svojo stranko popeljal bolj proti sredini, je še vedno izredno priljubljen. Ljudje ga imajo radi in v tem leži njegova moč. Ne v kakšnih posebnih rešitvah, ki bi jih ponujal za rešitev gospodarske krize.

Prav zato SD-ju ne napovedujem propada, kajti v svojem arzenalu imajo človeka, ki je v Sloveniji zelo priljubljen, ki je prepoznaven in ima držo umirjenega, sredinskega politika. To je Dejan Židan. Podobno kot Pahor lahko s svojo držo mobilizira mnoge in jih po mojem mnenju tudi bo. Igor Lukšič tega ni znal. V resnici Lukšič ni delal toliko napak, kot mu jih pripisujejo, ampak njegova osebnost nikoli ni bila pretirano privlačna in zaradi tega je stranko tudi popeljal do poraza na volitvah v Evropski parlament. Res je, mnogim državljanom, ki bi sicer volili socialne demokrate, je dovolj pretirane sredinskosti te stranke in so si alternativo poiskali v bolj radikalni Združeni levici, ampak  če kaj, nam zgodovina političnih bojev v tej državi v preteklih dveh desetletij kaže na ogromen pomen vodilnih obrazov.

Z Židanom lahko SD še doseže zelo dober rezultat in to ne glede na napade, ki bodo nedvomno prišli ne le z desne, ampak tudi z leve. SD kot stranka je namreč že nekaj časa tarča hudih napadov tudi s strani, ki se sama imenuje za levo, ampak se ji socialni demokrati očitno ne zdijo dovolj ‘naši’. Če pustimo vse zgodbe o ‘stricih iz ozadja’ ob strani, mora v zakulisju obstajati nek razlog, da se skuša SD vedno znova čim bolj potolči, medtem ko se ustvarja vedno nove rešitelje tipa Janković.

V slovenski politiki obstaja velik prostor, tja do 35% močan, ki ga je nekoč zavzemala Drnovškova LDS. Ta prostor levo od sredine bi lahko poimenovali za socialno liberalen, neko mešanico, ki ni ne resnično socialistična, ne resnično liberalna in ki veliko vlogo v gospodarstvu daje državi. LDS in Zares sta propadli, prišla je Pozitivna Slovenija, zdaj pa je na tem prostoru očitno čas za Igorja Šoltesa in Mira Cerarja, priključiti pa se jima želi še Alenka Bratušek, ki se bržkone zaveda položaja, v katerem se je znašla. Ta ni dober, kajti ustvariti novo stranko že tako ni preveč enostavno in če  že imaš veliko prtljage iz svoje politične kariere, je še težje prepričati ljudi, naj te podprejo. Cerar ali Šoltes lahko prodajata le svojo pojavo in ljudem prepuščata, da v slabo definirano prazno posodo nalijejo pač kar si sami želijo in pri tem  oba lahko ostaneta pri splošnih rešitvah, s katerimi se lahko strinja večina.

Jasno postaja, da bosta Šoltes in Cerar zelo pomembna igralca na predčasnih volitvah. Kar se bo na levici, od radikalno socialistične do liberalno socialne godilo, bo boj za prezentacijo kandidatov kot rešiteljev. Skušalo se bo, podobno kot z Jankovićem in njegovo PS, mobilizirati ljudi za enim človekom, ki bo potem dobil dovolj podpore, da bo v novi koaliciji prevladoval tam z okoli 30%. Toda zgleda, da temu ne bo čisto tako. Kandidatov za kaj takšnega je namreč preveč in egoizem v slovenski politiki je tudi zelo velik, zato ne gre pričakovati pretiranega predvolilnega povezovanja. Zato se utegne zgoditi, da bo na koncu levica volitve za las zmagala in se bo znašla  v katastrofalni situaciji, ko bo 5 ali 6 strank moralo sestaviti koalicijo. Karel Erjavec in DeSUS sta v to številko že vključena.

Vladati toliko političnim strankam ni lahko. Jasno je, da bodo rešitve, ki jih bo skušal izpeljati predsednik vlade, pogosto blokirane. Več kot je strank, večja je možnost, da bo vse ostalo po starem. Ker se slovensko gospodarstvo popravlja, ker je v soseščini krize že skorajda konec in  prihajajo časi bolj ali manj anemične rasti tja do 2,3% letno, bo pritisk, da se nič ne naredi, le še večji. Posledica bo zaostajanje države, ki se bo razvijala, ampak ne tako hitro kot konkurenca.

To je, če bo levica zmagala. Razdrobljenost jo lahko namreč pokoplje in na oblast pripelje koalicijo pod vodstvom SDS. A tudi na desni strani političnega prostora ni vse lepo in prav. Nizka udeležba in rezultati volitev v EP, nam kažejo na problem mobilizacije tudi na tej strani. Ljudje so očitno naveličani in prihodnost bodo odločili tisti bolj aktivni, ki bodo pripravljeni iti na volitve.

Category: Slovenija  5 Comments