Priznati Palestino ali ne

Palestinsko vprašanje ostaja nerazrešeno že desetletja in nobeni veliki sili ni uspelo v regijo pripeljati trajnega miru. Ob zapletenih razmerah je tudi jasno, da bo končno rešitev, s katero bi bili zadovoljni vsi, Izraelci, Palestinci, njihovi sosedje in celo ljudje doma daleč proč, ki se iz teh ali onih razlogov zanimajo za ta konflikt, težko doseči. Zelo verjetno je celo, da bo konec te zgodbe zelo boleč, s popolnim porazom ene ali druge strani.

V to igro se je odločila vmešati tudi slovenska politika s vprašanjem o priznanju Palestine.

Na prvem mestu je to moralno vprašanje. Imajo Palestinci pravico do svoje države? Seveda jo imajo. Kot vsi ljudje, imajo tudi oni pravico do samoodločbe, do miru, do tega, da se jih ne obravnava kot v apartheidu, torej kot drugorazredne ljudi, za katere veljajo drugačni zakoni. Imajo pravico, da se na njihova ozemlja ne postavlja naselbin in se jim tako manjša življenjski prostor in izrinja. Če gledamo iz tega stališča, je priznanje Palestine seveda nujno podpreti. Toda, stvari potem postanejo bolj zapletene.

Resnica je takšna, da Izraelci ves čas ustvarjajo novo realnost na terenu. Širijo svoja območja nadzora, zaradi česar ni enostavno potegniti meje palestinske države. Seveda, te so že zdavnaj načrtane, toda to je le na papirju. V realnosti so tam izraelske naselbine in kaj zdaj storiti? Kdo je pripravljen izganjati te naseljence, češ da so ukradli tisto ozemlje, še posebej, če gre že za sinove ali hčere, ali celo vnuke prvih priseljencev? Lahko ljudi krivimo za grehe njihovih očetov? To bi spet bilo nemoralno. Pridemo v situacijo, ko, če želimo popraviti eno krivico, moramo storiti drugo. Zaradi tega nič ni preprosto.

Preprosto tudi ni, ker je palestinsko vprašanje zlorabljano. Ljudje tam so ugrabljeni s strani izraelske države, ki na prvem mestu gleda na svoje interese in palestinskih skrajnežev, ki izvajajo teroristične napade, zunaj meja pa je ogromno sil, ki jim je konflikt priročen za mobilizacijo privržencev. V muslimanskem svetu je priročno, če lahko rečeš, da se boriš proti Izraelu, čeprav je resnica takšna, da v marsikateri državi tako le govorijo, skrivoma pa sodelujejo z Izraelci. Na zahodu je Izrael politični desnici postal simbol boja proti muslimanom, kar  moramo razumeti v luči velikih migracij in ti ljudje potem na podoben način, kot muslimanski skrajneži, prepričujejo ljudi v svoj prav s tem ko strašijo z velikim sovražnikom.

Odmeve tega lahko vidimo tudi v Sloveniji. Politična desnica podpira Izrael, levica Palestince, čeprav je vse skupaj dokaj neracionalno. Pomislite, desnica podpira državo, ki je nastala z nasilnim širjenjem naselbin na ozemlju drugih, hkrati pa se bojijo, da bodo muslimanske migracije na zahodu naredile enako. Kar v enem primeru podpirajo, temu v drugem primeru nasprotujejo. Dvolično. Po drugi strani levica romantično gleda na boj Palestincev z Izraelci, kot da se ne bi zavedala, koliko skrajnosti je tudi med njimi in hkrati preveč preprosto razume razrešitev konflikta. Priznanje palestinske države ne bo prispevalo k rešitvi problemov, uvajanje sankcij proti Izraelu pa tudi ne bo koristilo nikomer, saj sankcije prizadenejo navadne ljudi, medtem ko se vladajoča politika redkokdaj spremeni.

Vse skupaj je bolj čustveno, kot racionalno. Na obeh straneh debate.

Sam načeloma podpiram priznanje Palestine kot neodvisne države, z vzhodnim Jeruzalemom kot prestolnico, medtem ko mi je že jasno, da bo zahodni Jeruzalem prestolnica Izraela. Toda, če se postavim v čevlje slovenske vlade, moram priznati, da priznanja ta hip ne bi sprejel. Glavni razlog je v tem, da če se vprašam, kaj bi to dobrega prineslo, pridem do odgovora, da nobenemu nič. Zakaj potem sprejeti odločitev, zaradi katere se potem lahko sicer počutim dobro, a nima nobenega dobrega učinka? Bodo Palestinci kaj na boljšem?  Bo v svetu sploh kdo opazil naše priznanje, ali bo to med Palestinci novica kakšen dan ali dva, potem pa se nihče več ne bo spomnil? To je razlog, zakaj sem spremenil mnenje o tej temi. Ob vsem nakladanju, ki ga slišimo zadnje dni, tudi o tem, kakšne posledice da bodo doletele Slovenijo, je to najpomembnejši argument proti.  Sebično je nekaj narediti, ker se potem počutiš dobro, čeprav v resnici nisi ničesar spremenil. Ni bolje recimo počakati, da se zbere več držav in potem skupaj z njimi priznati Palestino in tako doseči večji učinek?

Ne bom se pretvarjal, da poznam rešitev za Bližnjevzhodni konflikt. Po vseh desetletjih bojev, se mi celo svita, da bo konec precej brutalen. Ali bodo Izraelci počasi povsem izrinili Palestince, tako da čez kakšnih sto let ne bo več nobenega, podobno kot so Američani uničili Indijance, ali bodo Palestinci s pomočjo kakšne lokalne sile, potem ko bo konec ameriške prevlade v svetu, Izraelce pognali v morje. Da bi oboji sobivali drug z drugim, v miru, v nekem na drugačne temelje postavljenem sistemu, se mi zdi dokaj nerealno. Sovraštvo je pregloboko.

Slovenija pri reševanju tega konflikta nikoli ne bo imela večje vloge.

Trump bi imel vojaško parado in svet se zgraža

Na žalost spet pišem o ameriškem predsednik Donaldu Trumpu, ki si dodatne pozornosti ne zasluži, a zgodba o vojaški paradi v Washingtonu, ki si jo želi, je dober primer vse dvoličnosti, s katero se soočamo.  Razširila so se poročila, da bi Trump želel parado, ki bi se lahko kosala s francosko ob dnevu Bastilje. Ameriški predsednik naj bi bil navdušen nad Francozi, potem ko se je lansko leto udeležil parade tam.  Obrambni sekretar James Mattis je ob tem povedal, da Pentagon že pripravlja predloge, ki jih bodo poslali v Belo Hišo.

Američani so zadnjo vojaško parado imeli po koncu prve zalivske vojne proti Iraku leta 1991 in pohod pripadnikov kopenskih sil, letalstva in mornarice si je ogledalo 200000 gledalcev.

Takoj so se pojavile kritike, da vojaške parade v modernem, naprednem svetu nimajo kaj iskati. Nekateri pripadniki ‘odpora’, kot se imenujejo Trumpovi nasprotniki, so celo zagrozili, da se bodo ulegli pred tanke, da bi parado preprečili. Seveda, tako daleč ob vseh varnostnih ukrepih ne bodo nikoli prišli.

Toda, tu je problem. Zakaj toliko zgražanja nad parado, v kateri ne bo ubit noben človek? Zakaj Trumpa napadati za razkazovanje vojaške moči, ne pa recimo za napad na sirske vojake v bližini mesta Deir ez Zor, v katerem je bilo ubitih 25 ljudi, po ameriških navedbah pa celo 100? Mar življenja vseh tistih ubitih v napadih z brezpilotnimi letali v Afganistanu niso nič vredna? Mislite, da so vsi teroristi in da vmes ni nedolžnih, celo otrok?  Spomnimo se, da je Trump vse svoje vojne podedoval od svojega predhodnika, ki bi ga zdaj nekateri najraje razglasili za svetnika.  Zakaj je recimo tako grozljivo, ko Trump govori neumnosti o Severni Koreji? Je bil do zdaj ubit en sam Korejec?  Ameriško letalstvo ni izvedlo niti enega napada na cilje v Severni Koreji, čeprav bi si ob poročanju medijev lahko mislili, da se bo vojna začela jutri. Zagotovo, ta se lahko še začne, Trump se lahko še izkaže za norca, ki je začel najbolj krvavo vojno enaindvajsetega stoletja, toda za zdaj le veliko govori in nadaljuje tam, kjer je Obama končal. V Afganistanu, Siriji, Iraku, Jemnu, Somaliji in tako dalje.

Ne, parada ni problem. Hinavščina je. Hinavščina, ko očitno niso pomembna življenja ameriških vojakov v vojnah po svetu, kaj šele življenja njihovih nasprotnikov in ves denar, ki se za te vojne zapravlja tudi ne. Na vojaški paradi ne bo umrl nihče. Vojaška parada je nepomembno razkazovanje vojaške moči, ki pa je vedno boljše, kot uporaba te vojaške moči. Nasprotovati je treba slednjemu.

Leto vladavine Donalda Trumpa

Ne, ZDA še niso fašistični imperij.

Pred enim letom je po malo nepričakovani zmagi (za tiste, ki so preveč zaupali močnejšim medijem in njihovim tako imenovanim strokovnjakom) na ameriških predsedniških volitvah, kot ameriški predsednik prisegel Donald Trump. Kljub obljubam o drugačni politiki, ki bi naj spremenila ZDA, se je Trump  izkazal za le še enega republikanskega predsednika in še za enega v vrsti izvrševalcev interesov ameriške zunanje politike, le  da za odtenek milejši, kot je to kazalo, da bo primer s Hillary Clinton. Predvsem v odnosu do Rusije.

Republikanci so svoje dosegli z novo davčno reformo, ki najbolj koristi bogatim, vse v skladu z njihovo vero, da nižanje davkov pomaga  gospodarstvu in posledično ne le bogatim, ampak tudi revnim, ki pridobivajo z rastjo. Republikanci so vsekakor zadovoljni s hitro rastjo ameriškega gospodarstva. Trumpov napad na Obamacare je tudi povsem v skladu z republikanskimi željami.

Ko govorimo o sovražni retoriki proti ilegalnim imigrantom, velja spomniti, da je pod Obamo bilo deportiranih rekordno število le teh. Trump le nadaljuje, kjer je njegov predhodnik končal.

Tako je tudi na zunanjepolitičnem področju. Trump nadaljuje vojne svojih predhodnikov in k sreči ni začel še nobene nove vojne, čeprav veliko in glasno govori o Severni Koreji in nima najboljših namenov glede jedrskega sporazuma z Iranom. Počasi postaja jasno, da bosta tudi pod Trumpom kot glavna globalna nasprotnika označeni Rusija in Kitajska. Nekaj, kar je glede na razvoj dogodkov v svetu povsem pričakovano. Nevarnost dodatnih sankcij proti Rusiji in celo trgovinske vojne proti Kitajski je velika, toda za Trumpa se zdi, da je dovolj priseben, da ne bo tvegal prave vojne proti eni ali drugi. Bo pa naivnim zaveznikom prodajal ameriško orožje.

Trumpova podpora se giblje med 37% in 45%, odvisno od tega, kdo postavlja vprašanje. Razmerje med podporniki in nasprotniki je že kar nekaj časa stabilno. Tudi v Kongresu ostaja razmerje nespremenjeno in ker imajo republikanci večino, Trumpov položaj, ne glede na medijske izlive, ni ogrožen. Tako bo ostalo najmanj do volitev konec tega leta, ko bodo imeli demokrati priložnost povečati svojo moč in s tem realno možnost, da ga odstavijo. Do zdaj sicer ni bilo nobenih dokazov, da bi Trumpu k zmagi na predsedniških volitvah pomagali Rusi, a to ni preprečilo večini medijev, da ne bi iz dneva v dan gradili takšnega občutka. Pogosto s čisto navadnimi lažmi.

Mediji so tisti, ki so neupravičeno, z nenehnim prežanjem na vsako neumnost, ki jo Trump izreče, uspeli ustvariti podobo ZDA, kot da bi te bile v kakšni strašni krizi, čeprav se v tem letu  niso bistveno spremenile. V resnici res ni potrebe, da se poroča o vsakem Trumpovem tvitu ali bebavi izjavi. Včasih se namreč celo zdi,  da Trump na tak način medije zlorablja za preusmerjanje pozornosti z resnično pomembnih vprašanj. Po drugi strani medijem večinoma ni mar resnica, ampak želijo le čim več pozornosti.

ZDA so s Trumpom dobile nesramnega, nevzgojenega predsednika, ki pa presenetljivo zvesto sledi republikanskim željam in dolgoročnim ameriškim interesom.

Vojna proti Rusiji se vodi na vseh področjih, tudi na športnem

Potem so prišli po športnike.

Seveda ni nič političnega na odločitvi Mednarodnega olimpijskega komiteta, da lahko ruski športniki na zimskih olimpijskih igrah v Pjongčangu sodelujejo le kot nevtralni, ne pod rusko zastavo. Nikoli ni, kadar odločajo institucije, v katerih prevladujejo zahodni interesi. Kaznovali bodo ‘napad na integriteto olimpijskih iger in športa’, kot je po zasedanju v Lozani dejal predsednik MOK Thomas Bach, a čisti ruski športniki bodo lahko nastopali pod olimpijsko zastavo. Pač, športniki iz Rusije, ne ruski športniki. Da je ta zastava podobna beli zastavi predaje in da gre za poniževanje Rusije, nima nobene povezave z zahodnimi pritiski.

Ah, da, Rusi bodo morali plačati še kazen 15 milijonov $.

Zanimivo, ne, kako je vse narobe z Rusijo. Povsod so. Vmešavali se v ameriške predsedniške volitve, podpirajo katalonske težnje po neodvisnosti, pripravili so Brexit in sploh ni volitev v zahodnem svetu, kamor ne bi potisnili svojih prstov, v Ukrajini imajo nameščenih nekaj divizij, s svojimi mediji sejejo lažne novice, s troli manipulirajo družabna omrežja in na koncu koncev še njihovi športniki niso pravi športniki, ampak le prevaranti. Tako kot njihovi novinarji niso pravi novinarji, ampak agenti sovražne sile. Še malo in bodo tudi za Ruse razglasili, da niso pravi ljudje.

To je vojna, ki se zaradi prisotnosti jedrskega orožja in modernizacije ruskih oboroženih sil, vodi na drugih področjih: v medijih, financah, gospodarstvu, tudi športu. Vojna, ki se je začela že dolgo tega, najmanj po gruzinskem napadu na Južno Osetijo in Abhazijo, še bolj pa z državnim udarom v Ukrajini, ki je privedel do ruske aneksije Krima. Rusija, to bi morala biti država, kot je zdaj Ukrajina. Voditi bi jo morali pokvarjeni oligarhi, vrata bi ob šibki centralni oblasti morala biti odprta tujemu kapitalu, prebivalstvo bi moralo živeti v bedi, najbolje pa bi bilo, če bi razpadla na majhne stane, ki bi jih ZDA lažje nadzorovale. A Rusija to ni in zato je problem.

Je kaj res na obtožbah o dopingu v ruskem športu. Verjamem, da je. Toda, način, kako se to vleče že nekaj let, kako so posledice predvidljive in čim bolj ponižujoče za Rusijo in ruske športnike, nam kaže, da ni vse čisto. Da gre za še eno zlorabo institucij, v katerih prevladujejo zahodne sile, za obračunavanje z nasprotniki. Kaznovati bi morali le tiste športnike, ki so jim nečednosti dokazane, ne pa da so zdaj vsi prisiljeni dokazovati  nedolžnost in ne smejo zastopati svoje domovine.

Vse skupaj je nevarno. Počasi novinarji ne bodo več novinarji in športniki ne več športniki, ampak bodo vsi predstavniki sovražnih sil, s katerimi je treba obračunati. Mostovi se bodo porušili in vrata zaprla. Rusija bo sčasoma ustvarila svoje alternative, zelo mogoče tudi na športnem področju, da bo bolj varna pred številnimi napadi. Kitajska, ki bo skoraj zagotovo naslednja žrtev takšnega vojskovanja, tudi. Zaradi dvoličnosti in nenehnih napadov, bo dialoga vse manj.

Bodo tudi za spolne škandale v ameriški zabavni industriji obtožili Ruse?

Zabavna industrija je eden izmed temeljev ameriške prevlade. Če gospodarstvo financira to prevlado, oborožene sile pa  nasilno obračunavajo z nasprotniki, zabavna industrija najbolj učinkovito preostanku sveta in tudi domačemu prebivalstvu prodaja zamisel o ameriški izjemnosti. Še v najbolj zakotnih krajih poznajo kakšnega ameriškega zvezdnika. V glavo imajo vsajene podobe ameriških mest in podeželja, njihovih junakov in pevcev in tako dalje.

Skozi zabavno industrijo se celo ljudi v ZDA sovražnih državah prepričuje, da so Američani v osnovi dobri ljudje, ki jim morajo zaupati. Zaradi tega je potem tudi lažje zmanipulirati prebivalstvo, da zaupa prekanjenim ameriškim diplomatom, češ da jim bodo pomagali in ne le izkoristili. In tako pride do barvnih revolucij. Ko se ljudje zavedo, da so bili prevarani, je že prepozno. Kot v Ukrajini ali Libiji.

Kako ljudje ne bi verjeli Američanom, če pa so pogledali na stotine filmov in serij, v katerih so nekateri Američani res predstavljeni kot barabe, a nekje je vedno junak, ki bo naredil vse za pomoči potrebne?

Toda ameriška zabavna industrija se sooča z veliko krizo. Ne mine dan, ko ne bi bil razkrit kak spolni iztirjenec. Ljudje, zvezde, ki drugim solijo pamet, kako bi morali živeti in se obnašati, ki so tudi politično aktivni, predvsem v podporo ameriški demokratski stranki, so pogosto sami navadne pošasti. Zakaj bi jim potem kdo zaupal?

V ZDA je zaupanje v medije na zelo nizki ravni, kar pojasnjuje, kako ima lahko Donald Trump kljub nenehnim napadom še vedno tam okoli 35% podporo. Kar je več, kot podpora Kongresu, čeprav seveda manj, kot podpora predsednikom v preteklosti. Tistih 35% preprosto ne verjame ameriškim medijem, karkoli že ti poročajo. Imajo že razloge zato. V preteklosti je bilo že ogromno laži. Lažne novice niso nič novega, kar bi se pojavilo z družabnimi omrežji in alternativnimi mediji na spletu, mediji, ki se imajo za objektivne in poštene, so lagali vsakokrat, ko jim je to bilo v interesu. Spomnimo se le predpriprav na vojno v Iraku.

Monopol večjih ameriških medijev je že pri koncu, zaradi česar so bolj razumljivi napadi na ruske medije, ki o dogodkih po svetu poročajo iz drugačnega zornega kota. Zaradi tega so tudi razumljivi napadi na trole na spletu, na razna gibanja, ki ustvarjajo svoje medije in profile na družabnih omrežjih in se potem informirajo drugje, ne pri CNN-u ali New York Timesu. Strah jih je, ker vedo, da ne morejo več sami ustvarjati javnega mnenja. Da je na voljo veliko drugih virov, ki jih ne nadzorujejo.

Nazaj k ameriški zabavni industriji. Če se bo zrušila še ta trdnjava, bodo ZDA na koncu mnogo šibkejše, kot so zdaj. Težje bodo ustvarjale javno mnenje doma in po svetu in zrasle bodo alternative. Zaradi tega ni izključeno, da se ne bodo kmalu pojavile absurdne obtožbe, češ da Rusi skušajo s poudarjanjem teh zgodb razdeliti ameriško družbo in uničiti enega temeljev njene prevlade v svetu. To bodo potem povezali z alternativno desnico v ZDA, v miks pa bodo vrgli še levičarje in vse druge, ki dvomijo v ameriško izjemnost. Alternativna desnica v ZDA seveda na veliko izkorišča škandale v zabavni industriji, da bi zrušila moč svojih nasprotnikov.

Rusi so postali priročni krivec ne le za ameriške težave, ampak tudi za težave drugih, kakor na primer v Španiji, kjer naj bi stali celo za katalonskimi težnjami za neodvisnost. To nima zveze z realnostjo, je pa koristno, da se preusmerja pozornost od pravih vzrokov sprememb in škandalov.

Katalonski polom

Kdo bi si mislil v času refererenduma o neodvisnosti, da so bile katalonske oblasti tako nepripravljene. Ljudi so pozvali k glasovanju in res so se množice, kljub poskusu policije, da jim to prepreči, odpravile na volišča. Kar je sledilo, so bile podobe španske represije nad miroljubnim ljudstvom, ki je le želelo glasovati. Te podobe so obkrožile svet in Kataloncem priborile številne simpatije. Toda, seveda, na koncu simpatije niso toliko pomembne, kot sposobnost, da tudi na silo dosežeš svoje. Centralne oblasti v Madridu namreč v nobenem primeru ne bi mirno iz rok izpustile ene svojih najbogatejših pokrajin.

Po referendumu, ki se ga je kljub oviram udeležilo veliko prebivalcev Katalonije, je lokalna oblast začasno potegnila zavoro. Res je, veliko ljudi ni glasovalo in zaradi tega je na referendum padla vsaj majhna senca dvoma. Toda, krivda je bila pri oblasteh v Madridu. Namesto, da bi se vključili v kampanjo in prebivalce Katalonije prepričevali, da jim je v Španiji bolje, kot jim bo v neodvisni državi, so skušali s silo uveljaviti svoje. Nič čudnega, če udeležba ni bila višja. Da bi bili lahko povsem gotovi o volji ljudstva, bi moral referendum biti izveden v drugačnih okoliščinah.

Ves čas je bilo jasno, da bo Madrid za vsako ceno hotel ohraniti ozemeljsko celovitost Španije. Da bo, če bo treba, uporabil tudi policijo in vojsko. To bi moralo katalonsko vodstvo vedeti in se pripraviti. Lahko bi ustrezno preoblikovali lokalne policijske sile, ali izgradili nove oborožene sile, ki bi jim omogočile, da vsaj za nekaj časa obranijo neodvisnost, ko bi le to razglasili. Odločili so se drugače. Naivno so pozivali evropske vlade, naj jih podprejo. Stavili so na pravico do samoodločbe narodov in na neko osnovno poštenost, da jih ne bodo pustili na cedilu. Mislili so, da bo zgražanje na družabnih omrežjih prineslo dovolj pritiska na vlade po Evropi in bo zaradi tega prišlo do pritiska na španske oblasti.

Nič od tega se ni zgodilo in zdaj je del katalonske vlade v priporu, del pa na begu. Katalonija je tesno v objemu Španije. Vse kar ostaja, so brezpredmetni mirni protesti in kritike na spletu. Kmalu bo večina pozabila nanje in vse bo po starem, razglasitev neodvisnosti pa le še slaba šala.

Priznam, težko mi gre v glavo, da je v teh časih kdo še tako naiven, da verjame v pravljice o pravici do samoodločbe. Ah, seveda je Kosovo lahko neodvisno in seveda bodo evropske vlade hitele s priznanjem vsake pobegle pokrajine v sovražni državi. Recimo v Rusiji. A to je dvolično. Doma tega ne bodo dovolili. Resnici na ljubo bi lahko Španci preprosto postrelili nekaj katalonskih politikov in razen zgražanja dva ali tri dni, to ne bi spremenilo ničesar. Verjetno bi rekli, da so bili ti katalonski voditelji ruski plačanci, glede na to, da so zadnje čase Rusi dežurni krivec za vse. Poglejmo le v Ukrajino, v Donbas. Vojna tam še vedno traja, še vedno padajo granate in nikomur niti na pamet ne pade, da bi rekel, ‘Hej, naj imajo prebivalci Donbasa še en referendum o svoji usodi. Pošljimo tja opazovalce in spoštujmo odločitev.’ Ne, Donbas je del Ukrajine in pika. Kot rečeno, če bi se to dogajalo v Rusiji, bi evropski politiki vpili na ves glas, kakšna tragedija se godi in da je neodvisnost nujna.

Katalonija? Komu mar.

Saj ne, da ne bi imel simpatij do Kataloncev. Toda, malo več pameti bi njihovi voditelji le lahko imeli. Zdijo se namreč kot ljudje, ki niso dobro spremljali dogajanja v svetu in se zato niso zavedali, kakšen ta v resnici je.

V Kataloniji napad na demokracijo

Verjamem, da ima vsak narod pravico odločati o svoji usodi. Nisem najbolj prepričan, da je neodvisnost, lastna država, vedno najboljša odločitev, vendar pa je gotovo, da morajo o tem odločati ljudje sami. V naprednem, svobodnem in demokratičnem svetu, se z nasiljem ne preprečuje referendumov. Ne pošilja se policije na volišča, da bi preprečili navadnim ljudem, da oddajo svoj glas. Ne grozi se vsem, ki bi se temu uprli, čisto na miren način, z denarnimi in zapornimi kaznimi.

Španske oblasti so si s svojim ravnanjem zapravile vse simpatije in so upravičeno lahko označene za nedemokratične. Prazno je govorjenje o nezakonitosti referenduma, saj je vsem jasno, da le tega v nobenem primeru ne bi dopustili. Da so zakoni le sredstvo, s katerimi se zatira željo ljudi, da izrazijo svoje mnenje.

katalonija

Kako bi moralo biti? Španske oblasti bi referendum morale dopustiti, vendar pa bi morale aktivno poseči v kampanjo. Katalonce bi morale skušati prepričati, da je življenje v Španiji zanje boljše, kot v samostojni državi. Da so vrata odprta, a da si želijo, da ostanejo v skupni državi. Ponuditi bi morale še več avtonomije, kot je Katalonci že imajo. Prepričan sem, da bi veliko Kataloncev nasprotovalo neodvisnosti in lahko bi se vse skupaj končalo kot na Škotskem, kjer so tudi odločali o neodvisnosti, a so se na koncu odločili za ostanek v Veliki Britaniji. Velika Britanija je resnično pokazala zrelost, ki bi ji španske oblasti morale slediti. V primeru odločitve za neodvisnost, bi morali najti čim boljši način, za mirno razdružitev, ki ne bi škodoval nobeni strani.

Slovenci smo si svojo samostojnost izborili najprej na plebiscitu, potem pa še v kratki vojni proti vojski centralnih oblasti. Kot takšni ne moremo drugače, kot da podpiramo pravico vseh narodov do samoodločbe. Ne bom se šel hinavščine, ki se je gredo mnogi. Pravico do samoodločbe priznavam vsem. Kataloncem, prebivalcem Krima in Donbasa, Srbom v Bosni in Albancem na Kosovu, da, tudi Čečenom v Rusiji.

Slovenija mora v tem primeru zavzeti odločno stališče. Obsoditi mora delovanje španskih oblasti in stati za pravico Kataloncev, da o svoji usodi odločajo na referendumu in da gredo svojo, neodvisno pot, če tako želijo.

Doba teorij zarot in primitivizma

Američanom, kot da se je zmešalo.  Ruse vidijo pod vsakim kamnom. Ti zlikovci bi naj vplivali na predsedniške volitve in Trumpu tlakovali pot na oblast in zdaj skoraj vsak dan večina medijev, ogromno politikov in navadnih posameznikov išče nove in nove dokaze, da ZDA v resnici vlada Putin. Širijo se teorije zarote in najbolj primitivni napadi na drugače misleče. To se  pravi na tiste, ki mislijo, da Rusi niso vplivali na ameriške volitve, da ZDA pod Trumpom niso fašistična diktatura, ali celo, da bi ZDA in Rusija morali imeti dobre odnose.

Tudi na drugi strani ni nič boljše.  Globalistična elita pripravlja puč, da bo lahko nadaljevala z uničenjem bele rase, pedofili vladajo Hollywoodu, antifa teroristi terorizirajo navadne Američane in feministke uničujejo univerze.

Da, teorije zarote so bile vedno prisotne. Ljudje so verjeli najbolj neumne stvari in so potem o tem razpravljali, sveto prepričani, da imajo prav. Toda, upam si trditi, da tako hudo, kot je zdaj, ko celo ‘resni’ mnenjski voditelji, novinarji in politiki prav tako širijo najbolj neverjetne zgodbe, ni bilo.  Soočeni smo s širjenjem porumenelega žurnalizma, ki se je spremenil v zaslepljen aktivizem, kateremu ni mar resnica, ampak le še čustveni odziv občinstva. Zelo malo jih je, ki bi rekli, ‘počakajte, ni tako hudo, umirimo stvari.’ Skoraj jih ne najdete, ki bi rekli, ‘ vsedimo se za skupno mizo in se pogovorimo. Zagotovo lahko najdemo kakšno skupno točko.’ Ne, ljudje se, zapirajo v svoje milne mehurčke in so vedno bolj le člani nasprotujočih si plemen, ki se neprizanesljivo sovražijo. Mediji in politika to podpirata.

V Sloveniji imamo podoben problem.  Če pogledamo delovanje dela politične desnice, vidimo, kako so ustvarili svet, v katerem so njihovi politiki dobri in plemeniti, vsi drugi pa komunajzarji, rdeče svinje, nesposobneži, ki podpirajo invazijo muslimanskih migrantov in tako dalje. Za velikega sovražnika so razglasili bivšega predsednika Milana Kučana, z njim pa zakulisne sile, ki da vladajo na vseh ravneh, od medijev, do sodstva, od politike do gospodarstva. Skoraj ga ni dneva, ko ne bi trdili, da je država pred propadom. To je svet teorij zarot in najbolj primitivnih napadov na tiste, ki mislijo drugače. No, saj tudi na drugi strani je včasih podobno, čeprav še ne tako hudo. Ampak, poskusite izraziti dvom o smiselnosti popolnega odprtja meja pa boste v trenutku označeni za rasista.

Kam to vodi?

Politika postaja vedno bolj cirkus, mediji pa prav tako. Jeza, sovraštvo in nezadovoljstvo se širijo.  Ljudje pripadajo temu ali onemu taboru, kot bi bili navijači tega ali onega nogometnega kluba, se na spletu spopadajo med seboj z najbolj nizkotnimi oznakami in so vedno manj sposobni dialoga. Včasih se bojim, da bomo kmalu končali s posebnimi trgovinami in gostilnami za konservativce in socialiste, nacionaliste in liberalce, ker se preprosto ne bodo več hoteli videti. Da bodo Janševi podporniki hodili recimo v Tuš, Židanovi v Interspar, Cerar pa jih tako ali tako skorajda nima, ampak recimo da mogoče v Hofer. Ker, doživeli smo še zadnjo epizodo v tej norosti, ko so na družabnem omrežju tviter  desničarji v Lidlu odkrili pivo po imenu Komunajzar in pozvali  k bojkotu. Nakar je nasprotna stran zdrvela v Lidl in vse to pivo pokupila. Tako, samo da so jih še bolj razjezili. Pomislite, pivo!

Mogoče pa bi kazalo nagraditi politike, ki se bolj zmerno izražajo, se odreči časopisju, ki ne zna drugega, kot blatiti in včasih pomisliti, preden koga v komentarju označimo za rdečo ali črno svinjo ali karkoli takšnega, kar nam pač v trenutku jeze pade na pamet.

 

 

So Donalda Trumpa že odstavili?

Med ameriško predsedniško kampanjo sta se pojavili dve teoriji, kako zaustaviti rast podpore republikanskemu kandidatu, Donaldu Trumpu. To sta obenem dve teoriji, o katerih se razpravlja ob vsakem podobnem pojavu, ko se pojavi neka oseba ali skupina s stališči, ki niso ravno politično korektna. Po prvi bi Trumpa bilo dobro ignorirati in se posvečati drugim kandidatom. Na tak način ne bi imel takšnega dosega in ne bi mogel prepričati veliko ljudi, da ga podprejo. Drugi kandidati bi dobili več pozornosti,  podpora bi jim zrasla, Trump bi pa prej ali slej odpadel iz tekme. Predsednik ZDA ne bi postal nikoli.

Zmagali so privrženci druge teorije. Ta gre nekako takole, da kadarkoli se pojavi posameznik ali skupina, ki ima radikalno drugačne poglede na svet, mora slediti neusmiljen napad. Njihove besede je treba secirati, iskati laži, kopati po njihovi zgodovini, se zgražati nad vsakim neumnim dejanjem in tako dalje. Ameriški mediji so to s Trumpom tudi naredili. Napadi nanj so bili neumorni in težko, da bi po kom prej že zlili toliko gnojnice, kot po njem. Pri tem jim je z veseljem pomagal sam. Toda, zgodilo se je nekaj česar niso pričakovali, a bi lahko. Trump je dobil ogromno neplačane pozornosti in je začel prepričevati vedno več Američanov. Na koncu mu je uspelo postati predsednik ZDA. S tem se napadi nanj niso končali, kajti še kar naprej trajajo.

Kako se je to zgodilo? Trump je nastopil kot populist, torej človek, ki se je kot del elite odločil le tej zoperstaviti. V ZDA, kjer se je razširilo močno nezadovoljstvo nad vodilnimi razredi, je to moralo pasti na plodna tla. Na plodna tla je padlo tudi na demokratski strani, kjer je Hillary Clinton le z metanjem polen pod noge lahko ustavila uspeh Bernija Sandersa.  Ko so ga drugi politiki napadali, ko so ga mediji sramotili in mu napovedovali polom, so s tem veliko Američanom le dokazovali, da gre za pristnega kandidata, ki si ga nihče ne more lastiti. Po drugi strani je neuspehu medijev v njihovih napadih botrovalo tudi ogromno nezaupanje le tem. Mnogi Američani, sploh republikanci, so že zdavnaj nehali verjeti poročilom zanje liberalnih medijev. Napade so jemali kot laži, ki jih ni treba poslušati.

Poglejte, Trumpovi kritiki so do zdaj trdili, da ne bo nikoli postal kandidat republikanske stranke za predsednika ZDA, potem so trdili, da ga bo Hillary Clinton preprosto povozila, potem so trdili, da so ga na oblast spravili Rusi, čeprav brez enega dokaza, potem so trdili, da ga kmalu ne bo podpiral več skoraj noben Američan, potem da ga bodo množični protesti spravili k pameti, potem da ga bodo odstavili in tako naprej. Vse to so bile in so oslarije.

Nič ne kaže, da bi ameriškega predsednika Donalda Trumpa kmalu odstavili. Njegova podpora ostaja nekje pri 40%

 

Rusi Donalda Trumpa niso spravili na oblast, je pa priročno njegovim kritikom v spregi z večino medijev le te obtoževati, da so storili prav to. Trumpovih privržencev s tem niso prepričali, uspelo pa jim je med demokrate zasaditi neverjetno paranojo, tako da ti res verjamejo, da obstajajo dokazi za rusko vmeševanja. K temu pripomorejo vedno nova razkritja, ki se ob podrobnem pogledu spremenijo v prah. Nazadnje so se spravili na Trumpovega sina, češ da je imel stik z rusko odvetnico. Na tak način skušajo Donalda Trumpa predstaviti malodane kot izdajalca, ki dela v korist druge države. Zanimivo, tega mu ne očitajo, ko podpira Saudsko Arabijo, nobenega ameriškega predsednika pa podobno niso kritizirali zaradi povezav z Izraelom. Gre torej za navadno manipulacijo, z namenom, da se Američane dodatno poneumlja. Neopaženo ne ostaja tudi, da medijem spreminjanje politike v resničnostni šov koristi, ker imajo zavoljo tega večjo gledanost, poslušanost ali branost. Malo komično, a v resnici tragično pa lahko povlečemo vzporednico s prepričanjem mnogih republikancev, da Obama ni bil rojen v ZDA in da je celo bil musliman. Prepričanje, da zdaj ZDA vlada Vladimir Putin, je podobno iz trte izvito.

Da bi Donalda Trumpa odstavili z mesta predsednika ZDA, bi le to morala podpirati republikanska stranka. Demokrati so v manjšini tako v Predstavniškem domu, kot tudi v Senatu in tega ne morejo storiti. Kar pomeni, da se bo to težko zgodilo. Dokazov, da bi bil ameriški predsednik nastavljen s strani Rusov tako ali tako ni, čeprav ogromno ljudi sveto verjame, da le ti obstajajo, zaradi česa drugega pa republikanci svojega predsednika res ne bi odstavili. Kajti, ta vendarle bolj ali manj izpolnjuje republikanski program.  Uničenje Obamacare je že en tak primer.  Zaostrovanje retorike proti migrantom tudi. Vsa govoranca o potrebi po nižanju davkov tudi. Republikanci so v resnici v tako sijajnem položaju, da je kar težko verjeti. Vse svoje nepriljubljene odločitve lahko naprtijo Donaldu Trumpu, katerega marsikateri med njimi tako ne mara preveč. Medtem, ko se vsi zaletavajo v ameriškega predsednika, ne vidijo njihovega delovanja. Kot velika tarča gneva jim je še kako uporaben in če bi se ga že znebili, bi to storili enkrat kasneje, ko bi dokončno uveljavili svoj program. Toda, ponavljam, to se zdi malo verjetno.

No, vprašati bi se morali tudi, kaj bi se v ZDA spremenilo, če bi Trumpa odstavili? Predsednik bi postal goreči konservativec Mike Pence, ki bi le nadaljeval republikansko politiko, s to spremembo, da ne bi širil neumnosti po twitterju, kar bi bilo za marsikoga olajšanje. Toda vse neumne besede, ki jih Trump izusti, so v resnici tako ali tako nepomembne, kajti kar šteje, so dejanja. Dejanja pa pričajo o tem, da republikanska stranka obvladuje ZDA in bi jih tudi po njegovi odstavitvi. V resnici je še hujše. Medtem ko imajo demokrati moč na skupni ravni, da zmagajo na predsedniških volitvah, pa jim na lokalni ravni ne kaže najbolje. Če bo šlo tako naprej, bodo še naprej izgubljali volitve za senatorje, predstavnike in guvernerje, s čimer bo republikanska stranka ohranjala svojo premoč. Očitno je, da ljudi ne prepričajo nenehni napadi na Trumpa in teorije zarot. Demokrati bodo morali ponuditi drugačne odgovore, če bodo hoteli zmagovati.

Medtem pa, za navadne odjemalce te komedije velja, da ne smejo verjeti vsakemu razkritju in aferi, ki napoveduje skorajšnji Tumpov padec.

 

Republikanci imajo v Predstavniškem domu večino in brez njihove podpore Trumpa ni mogoče odstaviti. Potem ima svojo besedo seveda še Senat.

 

Evropa po poti južne Amerike?

Kakšen je razlog, da Brazilija ni velika sila? Navsezadnje, gre za ogromno državo, z velikim prebivalstvom, bogatimi resursi, brez pravih konkurentov  v bližini. Pa vendar danes o Braziliji ne govorimo kot o nekem faktorju v svetovni politiki. Argentina je manjša država, toda prav tako nima teže kakšne Španije. Ne gospodarsko, ne vojaško. Ali Mehika, ki je po prebivalstvu vendarle bogatejša kot Nemčija, kaj šele Velika Britanija ali Francija.

Razlogov je veliko in potrebna bi bila obširna razprava, da bi se jih vse naštelo. A za namen tega zapisa bom omenil le enega. To so elite, ki vladajo tem državam. Po večini teh držav vidimo silovito razslojenost, bogastvo na eni in neverjetno revščino na drugi. Bogati se skrivajo za zidovi, v varnih soseskah, reveži se gnetejo v raznih barakarskih naseljih in so pogoste žrtve kriminala, slabe izobrabe, slabega zdravstva in premalo možnosti v življenju. Bogati nimajo drugih ambicij, kot da obdržijo svoj status. Da ostanejo bogati in varni. Če to pomeni, da živijo v drugorazrednih državah, komu mar. Če to pomeni, da se občasno mimo pripelje ameriški veleposlanik  in jim pove, kje jim je mesto, komu mar. Oni so še vedno bogati in varni.

Naša domovina Evropa. Bojim se, da gre po isti poti. Mogoče se motim. Upam, da se motim.

Evropejci se radi hvalimo s socialnimi državami, z dokaj dobrim zdravstvom, šolstvom, ne najbolj brutalnimi oblikami revščine, možnostmi za vse. Toda v resnici se vidi, da elite živijo vedno bolj odmaknjeno življenje. Reveže in migrante se odriva v posebne soseske, bogati pa živijo v svojih, kamor se nihče, ki nima dovolj denarja, ne more priseliti. Tam  so varni. In od tam pridigajo revnim množicam, da so rasistične, ker ne sprejemajo tujcev. Pritiski, da se privatizira vse mogoče, so vedno večji. Zasebno zdravstvo, zasebno šolstvo, itd… Spet, bogati imajo na tak način dostop do prvovrstnih storitev, revni vedno manj. Te elite v resnici niso ogrožene. Če bo prišlo do hudih trenj, bo prišlo v kakšnem predmestju Pariza, kjer se bodo pobijali Maročani in revni Francozi. Bogati bodo vedno imeli možnost, da se odpeljejo na varno. Mogoče si bodo dali postaviti višje zidove in si omislili zasebno varovanje.

En razlog je, da je recimo država, kot je Brazilija, manj pomembna od Francije. Ker nima ambicije. Ker ambicije nimajo njihove vladajoče elite. V Braziliji jim je vseeno. V Franciji jim v preteklosti ni bilo. In če je elitam pomembno, da imajo moč v svetu, naredijo marsikaj, da dvignejo svojo državo, za kar pa morajo poskrbeti za širše množice. Potrebujejo namreč izobražen in produktiven srednji sloj, potrebujejo izučeno delavstvo, zadovoljne množice, izurjene vojake.  Vendar pa se bojim, da tudi te ambicioznosti ni več veliko. Da je tudi evropskim elitam čisto dovolj, da razpolagajo s svojim denarjem, se igrajo domačijsko politiko in ZDA prepustijo, da vodijo svet. Da se podredijo ameriškemu veleposlaniku, da jim na obisku pove, kje jim je mesto. Ali ruskemu. Ali kitajskemu. Saj je vseeno.

Res upam, da se motim in da čez nekaj desetletij Italija ne bo le nova verzija Kolumbije.

Slovenija seveda ne spada v to zgodbo. Še ne. Je premajhna in preveč nepomembna že sama po sebi, drugače pa še kar egalitarna in homogena. Ampak to ne pomeni, da ne bomo šli po poti drugih.