Nas bodo vse prodali?

Borut Pahor se je te dni mudil na obisku v Indiji. Na povabilo indijskega predsednika vlade Singha, je prišel na obisk z močno gospodarsko delegacijo, kmalu pa so prišla poročila o dogovoru v zvezi z Adrio Airways in Air India, po kateri bi slednja letališče Jožeta Pučnika uporabljala za vmesni postanek na poletih med Indijo in ZDA.

Ob tem sem slišal komentar, da bi naj Pahor razprodajal Slovenijo in bi naj na seznamu bili celo gradovi, ki bi jih  pokupili bogati Indijci. Ni toliko važno koliko resnice je v razprodaji, kot to, da sta mi na misel  prišli dve zadevi. Prvič, zakaj bi  morala država z davkoplačevalskim denarjem  in v imenu nacionalnega interesa reševati zavožena podjetja. Tisti, ki se tako bojijo, da bi nas razprodali, ne povedo radi, da to stane, učinkov pa pogosto ni. Branimo se tujih kapitalistov, hkrati pa smo sužnji domačih oligarhov, ki so pogosto nezdravo povezani z oblastjo. Na milijone eurov tako zapravljamo, ne da bi imeli kaj od tega. Na koncu so podjetja še vedno zavožena, čeprav baje naša in še vedno smo pred istimi problemi.

Če pomislim samo na gradove. Zgodba je bržkone neresnična, a tudi če bi kdo naše gradove prodal tujcem, verjetno ne bi bilo takšne škode, kot je bila povzročena v desetletjih zanemarjanja, včasih celo namernega uničevanja, sploh takoj po drugi svetovni vojni. Res je, da se na številnih gradovih marsikaj dela, a lahko bi bilo mnogo boljše. Država, se zdi, nima ravno kakšnega posebnega programa napolniti jih z vsebinami in privabiti turiste.

Gradov tudi nihče ne more preseliti v tujino in tako tudi obnovljeni, v lasti tujcev, lahko ostanejo v Sloveniji. Drugače je s podjetji, a potem, če imamo neko podjetje v slovenski lasti, ki pa žalostno propada, bomo mar z glavo skozi zid hoteli ohraniti lastništvo, ko bi tuja investicija prinesla nove možnosti? Tukaj je treba biti  preudaren in definirati področja, ki resnično spadajo v ta slavni nacionalni interes.

Pred nekaj tedni sem za neko drugo spletno stran pisal o tem, da zdaj države v razvoju iščejo možnosti v bogati Evropi. Sploh države BRIC, med katere spada tudi Indija, želijo prodreti na pomembne trge, pridobiti sodobno tehnologijo, povečati svoj vpliv. To je posledica življenja preko zmožnosti večine evropskih držav. Dolgovi se večajo, gospodarska rast je nizka, izhoda ni videti.  V takšnih razmerah drugi igralci na svetovnem odru skušajo povečati svoj vpliv in ga tudi povečujejo. V evropskih težavah vidijo svoje priložnosti, kajti, evropske vlade iščejo rešitve v novih poslih, v investicijah, v povezovanju.

Drugo vprašanje, ki sem si ga zastavil, je bilo povezano prav s tem.  Smo Slovenci že cilj teh pomembnih držav, ki iščejo svoje priložnosti v počasno razvijajočem se starem svetu? Indija, Kitajska, Rusija, Brazilija, če hočete, tudi Turčija in druge države, bodo nekako tako kot pred več kot stoletjem evropske imperialne velesile, skušale zase pridobiti čim več koristi. Na začetku to pomeni le posle, kakršen je ta med Air India in Adrio, v prihodnje večje investicije, na koncu tudi vpliv na politične odločevalce v državi. Če se bo nadaljevalo zadolževanje, bo to dokaj lahko doseči. Kajti, zahteve ljudstva bodo velike, vladajoči pa ne bodo imeli od kod vzeti denarja. Kadarkoli bodo skušali radikalno varčevati, jih bo odnesla jeza množic in tako se bo vrtiljak vrtel naprej, proti pogubi. To lahko lepo vidimo v Grčiji, ki se bliža bankrotu, morebiti pa bomo kmalu videli tudi v Sloveniji.

Živimo v spreminjajočem se svetu. Navajeni smo na neko raven materialne preskrbljenosti, tudi na odnose, v katerih se ve, kdo spada med razvite in bogate in kdo v nerazviti, revni svet. Toda pozor, tam zunaj so države, ki se nas trudijo dohiteti in same postati pomembne velesile. Države, v katerih so ljudje pripravljeni za manj denarja delati več in so tudi vedno bolj izobraženi in usposobljeni. Če ne bomo pazili, togi in nepripravljeni na kruto tekmo, ki se odvija v svetu, bomo padli zelo nizko in  bomo hočeš nočeš morali prodati marsikaj, kar nam je sveto. Preprosto zato, ker ne bo več denarja in ga tudi ne bo od kod vzeti. To je pot v pravo razprodajo.

Slovenski politični cirkus pred novim začetkom

Ta teden smo bili priča političnemu manevriranju prve vrste, ko se po trikrat proti na referendumski dan vsi večji politični igralci pripravljajo na spremenjene razmere.  Vladna koalicija je tik pred razpadom in pri življenju jo lahko obdrži zgolj čudež. Ne glede na to,  če je Pahor pripravljen vztrajati, ali ne.

Igre je skoraj konec. Za vse. Za tiste na oblasti in tudi za tiste, ki bi na oblast radi prišli. Najbolj verjetna možnost je, da bo Pahor vztrajal še kak mesec ali dva, na rebalans proračuna vezal svojo zaupnico, potem pa zaradi pomanjkanja podpore odšel. S tem se bo delno opral krivde, saj bo lahko rekel, da je vendarle še na samem koncu poskušal storiti nekaj dobrega za državo, a mu niso pustili.

Jasno je, da če bodo sledile predčasne volitve, to prinaša pomembne spremembe. Stranke Zares skoraj zagotovo ne bo več, LDS  bo zelo majhna stranka. Največji bosta ostali SDS in SD. Odprla se je možnost velike koalicije med slednjima, kar  je vsekakor mogoče, a le tedaj, če Janša ne bo mogel  sestaviti svoje koalicije s SLS-om in morebiti NSi-jem, če se tudi tej stranki uspe prebiti v parlament. DeSUS je namreč stranka, ki mu utegne povzročiti obilo preglavic  in mu preprečiti vsako bolj drzno reformo, zato bo temeljito premislil, ali se mu splača sodelovati z Erjavcem. Kljub številnim nesoglasjem, lahko namreč s socialnimi demokrati izpelje kakšno od reform, ki niso bile izpeljane do zdaj.

Kakor rečeno, igre bo kmalu konec. Tudi za Janšo. Nekaj bo treba storiti, sicer se bo Sloveniji resnično slabo pisalo. Ne jutri, ne naslednji mesec, ampak čez nekaj let, ko se bodo dolgovi države neusmiljeno nalagali, pritisk na gospodarstvo pa bo vedno večji in s tem  tudi zaostanek za tekmeci v soseščini. Te spremembe  bodo boleče tako ali drugače. Če bodo izvedene prej, postopoma, jih ljudje ne bodo čutili tako zelo, kot če bo enkrat čez desetletje potrebna šok terapija.

A o vsem tem je morebiti še prehitro govoriti. Kar nas čaka zdaj, je panika v vrstah strank koalicije, saj izguba oblasti pomeni tudi konec dostopa do zelo pomembnih  vzvodov moči. Pomislite: le kako bo stranka Zares, enkrat izven parlamenta, lahko še karkoli odločala v zvezi z energetiko? Glede na to, kako zelo razklana je ta država na različne struje in kako neusmiljeno se odstranjuje vse, ki niso v pravi stranki ali nimajo pravih pogledov, se konec bliža tudi marsikomu, ki zdaj še greje stolček v kakšni lepi pisarni, saj na njegovo delovno mesto že  čakajo drugi.

Če se spomnite tistih groženj o izstopu iz koalicije s strani LDS-a zaradi generalne državne tožilke  Barbare Brezigar in kako se potem nič ni zgodilo, lahko razumete, kakšen strah imajo vsi ti ljudje pred izgubo oblasti. In kako se šele bojijo zdaj, ko ne gre za blefiranje, ampak  je polom ped vrati.

Na koncu seveda ostane še možnost, v preostalem kratkem času pokrasti vse, kar ni dobro pritrjeno.

Lahko smo prepričani, da se v tem času mrzlično išče rešitve, kako ublažiti udarec, kako zadnji hip le še nekako preobrniti stvari v svoj prid. To je neumno, kajti niti kakšni veliki poki, kakšne nove afere, zdaj ne bodo več spremenile ničesar. Lahko se sicer pojavi nov človek, ki naj nadomesti Pahorja, a to je spet le kupovanje časa in nič drugega. Namreč, zdaj ne bo prišel nihče, ki ima kakšne ambicije resnično vladati. Janković ali Potočnik na primer, že ne,  saj je povsem jasno, da je država v blokadi in to pomeni politični samomor.

Zato se predčasne volitve kažejo kot edina realna možnost.  Toda, da ne bo kdo potem razočaran. Po volitvah ne bo nič kaj posebej drugače, le da bodo na oblasti drugi obrazi.

 

 

Pahor naj odstopi!

Po porazu na referendumih, je Borut Pahor začel nekaj mencati z interventnim zakonom. Torej, da bi s kakšnim posegom v izdatke države vsaj malo ozdravil proračun. Gotovo, odgovorno dejanje, ampak povsem nerealno. In tudi nesmiselno, da ne rečem samomorilno za njegovo stranko.

Saj, najprej sem tudi samo pomislil, da je zdaj edina prava odločitev za Pahorja, da predlaga interventni zakon, nanj pa veže zaupnico. Potem pa sem premislil. Zakaj le? Naj se s tem ukvarja naslednja vlada. Zdaj je najbolje čim prej priti do predčasnih volitev, SD se naj začne ukvarjati z iskanjem novih obrazov in iskanjem stika z volilnim telesom, nova SDS vlada pa naj skuša ljudem dol po grlu potisniti krčenje njihovih pravic, sploh javnemu sektorju, da bi s tem uravnotežila proračun, nekoliko znižala davke   in  vzpodbudila gospodarstvo.

Tudi s pokojninsko reformo naj se oni ukvarjajo. Potem bomo videli, kako se bo odnesla njihova koalicija s sindikati, ki bodo po tej zmagi skoraj zagotovo blokirali vsak ostrejši poskus reforme na tem področju. Ah da, verjetno bo tudi javni sektor skušal blokirati vsak poskus krčenja števila zaposlenih in nižanja plač, čeprav se to vedno bolj zdi nujno za zmanjšanje proračunskega primanjkljaja.

Znašli smo se v svojevrstni blokadi in rešitve ni videti.

Medlo upanje ostaja, da bo sprememba oblasti dala vsaj nekaj možnosti za napredek. A to upanje je resnično bledo. Ne bi se zanašal nanj.

 

Borut Pahor, odrešenik

Borut Pahor meni, da je ‘najboljši voditelj za to, da spelje Slovence in Slovenijo skozi čeri, ki prihajajo.’ Večina meni povsem drugače.  Komentarjev pod člankom na spletni strani Dnevnika ne priporočam v branje, ker so tipično za tovrstne komentarje skrajno žaljivi, a trditi bi se dalo, da le odsevajo mišljenje širših množic.

Borut dodaja, da ‘če ne bi menil tako, bi se zaradi strahu ali pa zaradi spoznanja svoje nesposobnosti umaknil.’

Se spomnite tistih obtožb na njegov račun, da je neodločen? No, očitno je povsem odločen o tem, da je ravno on tisti, ki je najbolj primeren za vodenje države v časih krize. Samozavesti mu ne manjka, jasno je tudi, da verjame, da dela prav in bo pri tem ostal pa če se večina državljanov z njim strinja ali ne. Če to ni odločnost, potem ne vem kaj je.

Ampak njegov čas se izteka. Ne vedno po njegovi krivdi, mu je podpora zadnji dve leti in pol padala, tako da prihaja čas, ko se bodo tudi v njegovi stranki SD začeli ozirati po novem voditelju. Poraz na parlamentarnih volitvah zna naplaviti koga novega. Pri tem ne morem drugače, kot da mislim, da so Slovenci do njega dokaj nepravični. Njegovo vladanje je prišlo v času globalne gospodarske krize, za katero je njegov predhodnik sveto trdil, da je sploh ne bo. Ta kriza je Slovenijo prizadela bolj kot druge, a država zdaj že vendarle raste in se krepi, čeprav tega skoraj opazili ne bi. Pa je vendarle res.

Potem je tukaj še volilni sistem, ki omogoča, da se v parlament uvršča kar nekaj strank in je potrebno graditi koalicije, to pa predsedniku vlade zaveže roke, saj se mora vedno ozirati na svoje sodelavce iz drugih strank, če noče ostati brez podpore. Borut Pahor se je na njihove interese oziral malo preveč in tudi zaradi tega ni mogel pravilno reagirati na številne afere.

Gradnja mostov se je izkazala za napačen pristop. Pahor je bil v tem primeru odločen v tem, da ne igra diktatorja in skuša iskati dogovore. Napačen pristop.

Borut Pahor bi lahko bil odrešenik, če bi vladal v kakšni drugi državi. Slovenija je v preteklih letih dokazala, da potrebuje drugačen tip vladarjev, takšne, ki so mnogo bolj ostri in nagnjeni k samovolji in se jih tako ne more oprijeti oznaka medlih, leporečnih obrazov, ki samo obljubljajo in ničesar ne storijo, ki niso sposobni sekati glav svojim podrejenim in brezobzirno izpeljevati projekte. Zdi se, da so slovenska prihodnost politiki kot Janša, Kangler in Jankovič.

 

Izrael in njegovi nedemokratični sosedi

Ko je leta 2007 v Gazi slavil Hamas in je s tem prevzel nadzor nad tem majhnim, a gosto poseljenim območjem, je Izrael uvedel neusmiljeno blokado.  Čeprav je do tega prišlo na čisto demokratičen način, torej po volitvah, Izraelci seveda niso hoteli tolerirati radikalne organizacije, ki so jo označili za teroristično. Podobno so se odzvali tudi v številnih drugih zahodnih prestolnicah, sploh v ZDA.

Demokracija ni rešitev težav v odnosih med Izraelom in njegovimi sosedi. Nekateri res Izrael označujejo za edino demokracijo v regiji, a to v resnici niti ni pomembno, saj do nenehnih konfliktov ne prihaja zaradi politične ureditve, ampak zaradi zemlje. Z vsakim novim naseljem, z vsakim kvadratnim metrom palestinske zemlje, ki si ga prilastijo, se sovraštvo poglablja. Jasno je, da je država Izrael ozemeljsko zelo majhna in mora zato za svojo obrambo držati ključne pozicije. To je tudi eden izmed argumentov izraelskega predsednika vlade, Benjamina Netanjahuja, ko noče privoliti v vrnitev na meje izpred leta 1967. S tem bi bila varnost Izraela res ogrožena, a ne danes, ne jutri, ampak enkrat v prihodnosti, ko se bo vojaška moč v primerjavi s sosedi zmanjšala. Za zdaj je pač Izrael vojaška grožnja sosedom, ne obratno.

Do zdaj je bila poseljenost regije z raznimi kralji in dosmrtnimi predsedniki za Izrael koristna. S tem so lahko pokazali na svojo izjemnost. V primeru Egipta in Jordanije in še koga drugega so imeli mir zato, ker so ti diktatorji postali zavezniki ZDA in so s tem ob trpljenju Palestincev mižali na obe očesi. Njihova lojalnost je pač prej kot ljudstvu, kaj šele  Palestincem, veljala ZDA. V takšnem svetu Izrael ni bil resnično ogrožen. Hkrati so se diktature izkazale za nezmožne svoje države dvigniti na višjo raven razvoja, s tem pa tudi ni bilo mogoče nadoknaditi vojaškega zaostanka.

Vse to se vsaj delno spreminja. Revolucije so ponekod bolj, drugod manj uspešne, za Izrael pa sta zelo pomembni tisti v Egiptu in Siriji. Medtem ko je Egipt načelno  do Izraela bil čisto nevtralen, a je na primeru Gaze pomagal pri blokadi, je Sirija delno sovražna, a zaradi svoje šibkosti vedno manjša grožnja, razen ko gre za podporo libanonskemu Hezbolahu, organizaciji, ki ji je edini uspelo premagati izraelsko vojaško silo. Spremembe v Egiptu so že obrodile sadove, saj so Egipčani odprli mejo z Gazo, s tem pa prebivalcem tam olajšali trpljenje, ki jim ga nalaga blokada. Za Izrael bo to gotovo negativen razvoj dogodkov, sploh ker jih nihče ni vprašal za mnenje,  moč Hamasa pa se utegne okrepiti.  Strah, da bo Hamas lahko pridobil več orožja, ni iz trte izvit. Po drugi strani ima demokratičen Egipt potencial postati nova Turčija, torej država, ki bo iskala svojo lastno pot na mednarodnem prizorišču, država, kjer lahko zmerni islamisti prevzamejo oblast na demokratičnih in svobodnih volitvah in potem prispevajo k temu, da se država razvija hitreje. Močan Egipt pa je velikan, s katerim niti Izrael ne more z lahkoto obračunati, če pride do tega.

Demokratične Sirije po drugi strani tudi ni mogoče tako enostavno zavrniti, kot takšne, kot jo poznamo zdaj, torej diktature.  Vsak konflikt bo zato mnogo težje prodati v okvirih agresivnih in zaostalih Arabcev, ki jim povrhu vladajo tirani in majhnega Izraela, ki se le brani. Seveda, takšni podobi v večini sveta že do zdaj niso povsem verjeli.

Nekateri  bodo, če bodo imeli nemiri, ki smo jim zdaj priča, dejansko kakšne bolj globoke posledice,  skušali vse skupaj predstaviti kot pohod radikalnega islamizma na oblast, torej demokratično izvoljene Al Kaide, ki ji je edini cilj z obličja zemlje izbrisati Izrael. V to smer bodo šli tisti komentatorji, ki so jim pri srcu izraelski interesi. Za zdaj kaže, da temu ni tako, a v vojni podob je pomembno, da prepričaš ključno publiko, v tem primeru pa je to ameriška, ki je ključna. Namreč, dokler Izrael uživa ameriško podporo, ima v rokah strateškega partnerja, ki mu lahko vedno pomaga iz zagate. Zato je nujno, da je vedno predstavljen v pozitivni luči, nasprotniki pa v čim bolj negativni.

Če bosta čez kakšno leto ali dve Sirija in Egipt demokratični, svobodni državi, na poti v modernizacijo in če se bosta odločno postavili na stran Palestincev, ju bo doletelo medijsko obdelovanje. Cilj ju bo predstaviti za grožnji in če ne bo mogoče trditi, da nista demokraciji, se bo našla kakšna druga smer napada. Politična ureditev ni ključen problem izraelsko arabskih odnosov, pač pa je to izraelsko palestinski konflikt, ki ga je izrazito težko razrešiti.